| Žanr | družbeni roman |
| Narodnost | avstrijska literatura |
| Kraj in leto izida | Ljubljana, 2001 |
| Založba | Mladinska knjiga |
| Zbirka |
Zenit |
| Prevod |
Lučka Jenčič |
| Ključne besede | Feminizem, Osamljenost, Patriarhat, Samota, Zakonska zveza, Ženske |
Marlen Haushofer (11. april 1920 – 21. marec 1970) je povojna avstrijska pisateljica. Njenemu pisanju je dalo težo feministično gibanje, ki jo je postavilo ob bok Virginii Woolf.
Pisateljica je v Mansardi izjemna. Ustvarila je zgodbo, ki je pričevanje banalnosti življenja ženske, hkrati pa bralca razoroži s poštenostjo izpovedi. Zavede ga z malenkostmi iz gospodinjskega življenja, toda pod to umirjenostjo vrvi od notranjih nemirov. Pred bralcem se razkriva zakonsko življenje, navidezno običajno, ki pa ne osrečuje ne žene ne moža.
Gospodinja, mati in žena se umika od patriarhalne družbe z ustvarjanjem. Risanje ji daje trenutek avtentičnosti, toda zaradi osamljenosti spet zapade v melanholijo in depresijo.
Vedno enak vsakdan prekinejo v poštnem nabiralniku pisma iz njene preteklosti. Z odporom jih prebira. Obujati mora obdobje, ko je oglušela in zaradi nespodobnosti bolezni morala do ozdravitve od doma. Toda branje teh pisem in risanje jo počasi pripravi na sprejemanje njene samote in osamljenosti.
Objavljeno: 04.04.2022 13:00:46
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:49:07
Hočem sedeti v tem starem usnjenem naslanjaču in brati o rimskem cesarstvu, včasih želim gledati skozi okno, sneg, ki leži na smrekah, in nočem, da se me kdo dotakne, ker se nočem razleteti na koščke. Zdravnik pravi, da sem si to povzročila sama in da sama lahko to spet spremenim. Tega ne morem razumeti. Zakaj naj bi si storila kaj takega? Toda če ima prav, moram pač počakati, dokler se nenavadnemu bitju v meni ne bo ponovno zahotelo slišati. Jaz sama vsekakor ne morem ničesar izsiliti; to bitje si ne dovoli prisile. Imeti moram potrpljenje. (str. 79)
in nato