Naravni roman
Žanr | družbeni roman |
Narodnost | bolgarska literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2005 |
Založba | Študentska založba |
Zbirka |
Knjižna zbirka Beletrina |
Prevod |
Borut Omerzel |
Žanr | družbeni roman |
Narodnost | bolgarska literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2005 |
Založba | Študentska založba |
Zbirka |
Knjižna zbirka Beletrina |
Prevod |
Borut Omerzel |
Naravni roman zastopajo tri istoimenske osebe, ki se soočajo s povsem preprostimi, celo banalnimi izseki našega vsakdana. Tudi kar bi kdo morda označil za groteskno, avtor prikaže za nekaj popolnoma naravnega. Vse tri identitete so tudi nosilci nenavadnih usod na poti odkrivanja prikrite resnice sveta. Eden od Georgijev nam razkriva, kako čustvuje in ločitev doživlja prevarani moški, razpet med podobo krepkega moža in neutolažljive duše. Drugi je urednik, obseden s straniščno kulturo in s časom, ki ga človek pusti sedeč na wc školjki – če nisi sproščen tukaj, nisi nikjer. Tretji je ljubitelj muh, ki mu predstavljajo sveta, plemenita in sanjska bitja. Nostalgijo vzbudijo tudi seznami užitkov, ki jih avtor razporedi po desetletjih. Nora knjiga, rojena iz neštetih citatov in aluzij, obdarjena z nenavadno domišljijo in humorno modrostjo, lebdečo med žalostjo in humorjem, je upravičeno očarala za ocean bralcev.
Objavljeno: 05.11.2014 13:05:53
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:22:59
Ko sem imel devet let, se mi je Bog prvič razkril v obliki žarnice. To se je zgodilo takole. Odpeljali so nas na ekskurzijo v Sofijo. Iz živalskega parka so nas odpeljali v Aleksandra Nevskega. Morda zato, ker je bil blizu, pa tudi deževati je začelo. Pojasnili so nam, da to, kamor bomo vstopili, ni cerkev, ampak kulturni spomenik. Od te čudne kombinacije nam je bil jasen samo drugi del, toda spomenikov si vendarle nismo tako predstavljali. Znotraj je bilo resnično mogočno, bali smo se, da se ne bi izgubili. Medtem ko smo čakali, da tudi drugi pridejo ven, se je pojavil pohabljen dedek in radovedno smo ga obkrožili. Učitelji so bili še notri in starec nam je začel razlagati o Bogu. Bistrejši med nami so začeli pojasnjevati, da Bog ne obstaja, sicer bi ga Gagarin in drugi kozmonavti že zdavnaj srečali na nebu. Starec je samo odkimal z glavo in dejal, da je Bog kot elektrika – obstaja, vendar ni viden, teče in se izraža v vsem. Kmalu zatem so se pojavile učiteljice in nas odvlekle od starca. Toda to, kar nam je dejal, nas je prisililo, da se resno zamislimo. Bog in elektrika sta nam bila enako nejasna. Toda pred učiteljico sem takoj bleknil, da Bog živi v žarnicah. Prihodnje leto so ves razred zopet odpeljali na ekskurzijo. Tokrat v največjo hidrocentralo, z izobraževalnim ciljem. Pokazali so nam ogromne tuljave, železje, motorje in nam pojasnili, da od tam prihaja električni tok. Učiteljica me je povlekla na stran in me z resnim glasom vprašala, ali še vedno razmišljam o tistih neumnostih, o elektriki in Gospodu. Bil sem že velik in sem odvrnil, da ne. Toda doma sem imel vedno, ko sem prižgal luč ali vključil električno ploščo, v mislih tisto drugo možnost. Bog je svetil in žarel.