Ker te ljubim

Zunaj se je bleščala ulica, bela in tiha. »Kje je moja obleka?« »Vse sem vrgla stran, Mark, umazano je bilo.« »Kaj pa moj pes?« »Pripeljala sem ga sem, vendar je ušel…« »Grem!« je zakričal in se opotekel proti vratom. Stopila je predenj in ga poskusila ustaviti. »poslušaj, sredi noči je, ranjen si in izčrpan… Dve leti se nisva videla. Morava se pogovoriti.« Ponudila mu je roko, a jo je odrinil. Oprijela se ga je, on pa se je je otresel in se pri tem zaletel v police. Okvir je padel na tla, zaslišal se je zvok razbitega stekla. Mark je pobral okvir in ga postavil nazaj na njegovo mesto. S pogledom se je ustavil na fotografiji svoje hčerke. Nasmejane zelene oči, nasmeh na ustnicah – vse na njej je izžarevalo srečo in veselje do življenja. Takrat se je nekaj v njem zlomilo; naslonil se je na zid in planil v jok. Nicole se je stisnila k njemu in dolgo sta ostala tako, objeta, združena v obupu; njena mehka koža se je dotikala njegove hrapave kože, Guerlainov parfum pa se je mešal s smradom življenja na ulici.