| Žanr | družbeni roman, filozofski roman, monološki roman |
| Narodnost | poljska literatura |
| Kraj in leto izida | Ljubljana, 2014 |
| Založba | Mladinska knjiga |
| Zbirka |
Knjižnica Kondor |
| Prevod |
Staša Pavlović |
Traktat je po definiciji učena, filozofska razprava in se na nek način dobro prilega k oznaki tega romana, saj avtor pripoved spretno bogati z razmišljanji o vprašanjih, ki jim filozofi že od nekdaj posvečajo svoje misli: o svetu, bogu, spominu, obstoju, sanjah, človeku, redu, svobodi, glasbi, ljubezni, krivdi, hrepenenjih, zdravem razumu, domišljiji, svetlobi … Luščenje fižola pa je osrednja nit, okoli katere literarni junak, ostarel skrbnik počitniškega naselja, samorefleksivno plete spomine na svoje življenje, ki so obenem celo nekakšna spoved, v kateri pripovedovalec pred nepričakovanim obiskom tujca razkriva svoja izkustva in jih poskuša tudi sam razumeti. Pri tem se ne sooča le z lastno pač pa tudi s kolektivno preteklostjo, ki se je zapisovala na velikih zgodovinskih prelomnicah dvajsetega stoletja in prav spomin, ki ga obuja, je ključ do lastnega ali skupnega odgovora o smislu in bistvu obstoja. Forma pripovedovanja je monološka, izkušnja branja pa tiha, blagodejna, topla, preprosta, nevsiljiva in nežna. Četudi je roman po številu strani obsežen, se ga ne gre ustrašiti; ob branju se utrne želja, da se ne bi nikoli končal, toliko lepega nam razkriva.
Objavljeno: 23.10.2014 10:18:28
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:22:33
Ko je segala proti žebljičku na steni, s katerega je snela svetilko, sem stekel iz hiše, se zapodil do Rutkinega brega in čakal, da se na našem oknu zgodi to čudo svetlobe izpod dlani moje matere. Prva luč v vsej vasi na našem oknu, zdelo se je celo, kakor da bi bila prva na vsem svetu. Prva svetloba je, verjemite, povsem drugačna od tiste, ko svetijo svetilke že tu in tam, na vseh oknih, v vseh hiškah. Njen blesk je drugačen, in ni važno, ali prihaja iz petrolejke ali iz žarnice. Medel, kakršen je značilen za petrolejko, a zdi se, da ne le sveti. Živi. Po mojem mnenju je svetloba lahko živa ali mrtva. Takšna, ki samo sveti, in takšna, ki se spominja. Ki odbija in vabi. Ki zre in ne prepozna. Takšna, ki ji je vseeno, komu sveti, in takšna, ki ve, komu. Takšna, ki je, ne glede na to, kako jasno sveti, še zmeraj lepa. In takšna, ki komajda tli, a vidi vse do konca življenja. Prebije se skozi vsako temo. Še najtemnejša tema se ji preda. Zanjo ni mej, časa, prostora. Lahko prikliče najdavnejše spomine, četudi zapravljene, in celo takšne, ki jih je človek že pozabil. Ne vem, ali se boste strinjali, ampak zame je spomin nekakšna bližajoča se svetloba davno ugasle zvezde. Ali recimo petrolejke. Samo da nas ne doseže zmeraj v času našega življenja. Odvisno je, s kakšne oddaljenosti krene in koliko smo sami oddaljeni od nje. Ti dve razdalji nista nikoli enaki. Čisto mogoče je, da je vse spomin. Ves naš svet, odkar je. Pa midva tukaj in psa. Čigav spomin? Tega pa ne vem.
in nato