Umišljeno življenje

Si lahko predstavljate, da vas cesarstvo izžene izza svojih meja, kjer ni ničesar drugega, kot pusta, prvobitna pokrajina? Ljudje, ki jih srečate, živijo v prvinskih, barbarskih skupnostih, polnih arhetipskosti, ki jo obvladujejo duhovi in demoni. Govorijo le svoj jezik, osiromašen vseh nadpomenov ali idejnih pojmov, kot je na primer svoboda, za katero nimajo niti besednega izraza niti ustrezne predstave o tem, kaj naj bi pomenila. Poleg jezikovne ločnice tako trčite tudi ob kulturno. To se je zgodilo Ovidiju, glavnemu junaku fiktivnega romana, sicer pa slavnemu rimskemu pesniku, ki si ga je avtor izposodil iz zgodovine. Ovidij je prepričan, da je tisto, kar nas loči od živali, prav jezik oz. govor, simbolnost v njem pa je tista, ki pogojuje kulturo. V divjini se spoprijatelji z Otrokom, volčjim dečkom, ki ga želi počlovečiti tako, da ga uči govoriti. Hkrati pa se tudi sam uči od dečka – ta živi odprto in je eno z vsem, brez simbolnih mrež; je vselej prisoten v konkretnosti, ki je ena sama divja misel. Umišljeno življenje je roman o spreminjanju, o metamorfozah in kot celota odpira vprašanje, kaj vse je človek. Je tudi hvalnica naši notranji domišljiji in moči, s katero se prebijamo skozi omejitve. Napisan je v preprostem, a močno subtilnem in poetičnem jeziku in bo ganil predvsem tiste literarne sladokusce, ki v branju iščejo prestiž.