Izbrisana

»Kaj mi govoriš? Da mi ne boš napisal listka? Svoje življenje si ocenil na par bankovcev ali kaj?«
Tine vzdihne, kot bi bil v tej zgodbi jaz kratek:
»Če ti napišem listek, moram prej v centrali preveriti tvoje podatke. Ti pa ne obstajaš.«
»A« sem zazeval.
»Ni te«, pravi Tine. »Preveril sem za vse svoje prijatelje, nekaj vas ni več, tudi tebe ne. Od 26. februarja. Dobili smo depešo, kako naj ravnamo z vami.«
Govoril je tako kot bi stal nad mojim grobom in me pospremljal na oni svet. Moral sem ga vrniti k pameti, pomislil sem na najbolj logično možnost:
»Imaš vročino? Moraš na bolniško?«
Odkimal je.
»Pojdi jutri na občino, pokaži jim svojo osebno, če mi ne verjameš.«
»Tine, to se ti nekaj šališ a? Zdaj se mi maščuješ za vse tiste fore na katere si nasedel in nasedel si mnogokrat in pogosto. Šala, a?«
Odkimaval je:
»Zbrisali so vas iz evidenc. Ni vas več. Pravijo da niste hoteli državljanstva, da ste proti nam.«
»Proti komu vam?« sem se razburil, »Mi, ki smo rasli na prvem stopnišču proti vam, ki ste s srednjega ali kaj? Kaj govoriš?«
Čutil sem kako mu je zoprno. Da hoče končat in odit in me pozabit.