Kozmopolis

Kaj vse ja lahko užitek in kaj smo pripravljeni storiti, da mu zadostimo? Podobno kot Ikar, ki ni poslušal opozoril Dedala in vseeno letel previsoko, tudi Eric Packer, glavni akter Delillovega Kozmopolisa, z neustavljivo slo vlaga vse svoje bajno bogastvo v nakup tuje valute, pa čeprav ni uspel razbrati vzorca, kako bi se naj tokrat ta obnašala. Več ko zapravi in bližje ko je svojemu finančnemu zlomu, bolj se dozdeva, da v tem uživa. In tudi v telesnem smislu se mu dogaja nekaj podobnega. Če sta mu bili fizična kondicija in pa telesno zdravje do nedavna vsaj toliko pomembni kot skrb za finančno bogastvo, se to popolnoma spremeni, ko izve za asimetrično obliko ene od svojih (ekskluzivno moških) spolnih žlez. Od tod naprej se tudi bolečini prepušča z vso naslado.
»Kdor visoko leta, nizko pade!« Reklo, za katero se dozdeva, da je sinonim za zmernost. Pa vendar, a je temu res tako? A ni morda to izgovor za povprečnost ali celo za nekakšno uravnilovko? Kakor koli, o tem lahko presodi vsak sam.
Od samega nastanka sedme veje umetnosti se nam postavlja vprašanje, kako dobro lahko film, ki je posnet po knjižni predlogi, zaobjame kompleksnost literarnega dela? Ponavadi pomanjkljivo. Sicer daleč od tega, da bi bil Kozmopolis izpod taktirke Davida Cronenberga slab film, kvečjemu nasprotno. A vendar bi tudi tokrat svetoval bralcu, da poseže po stari dobri knjigi, saj ta precej bolje prikaže spremembe, ki se godijo v junaku samem. Tudi iz tega dvoboja, če ga lahko tako sploh poimenujemo, izide knjiga kot velika zmagovalka.