Naš človek na terenu

Tranzicija je verjetno eden od bolj osovraženih pojmov v tako imenovanih mladih demokracijah, kamor sodijo tudi države, ki so nastale na pogorišču rajnke Jugoslavije, in kot takšna precej hvaležna tema različnih vej umetniškega izražanja, tudi literarnega. In Perišićev romaneskni prvenec Naš človek na terenu je v veliki meri prav to, roman o tranziciji. Roman, ki zraven razkriva, kako delujejo sodobni mediji, kako potvarjajo novice, jih napihujejo ter z njimi manipulirajo in to vse zavoljo večjega dobička. Roman, ki nazorno prikaže, kakšen način kadrovanja je tako značilen za tranzicijsko družbo. Kako do služb in na pozicije prihajajo nekompetentni pa tudi popolnoma nesposobni ljudje. Koliko je v njej laži, sprenevedanja, pretvarjanja ter oportunizma. In kako v veliki meri prav sami omogočamo, da je temu tako, saj smo povečini soudeleženi v tej umazani igri, pa četudi samo zaradi naše ignorance ali pasivnosti. Roman, v katerem se življenje glavnega junaka sesuje v prafaktorje, ker sam počne natanko to, igra isto igro. A vendar ni dovolj pomemben, da bi se mu napake lahko odpuščale. Naš človek na terenu je torej roman z nič kaj veselo tematiko, a vendar se da na vsako tragično zadevo pogledati tudi s humornega vidika in prav tu Perišić pokaže svoje mojstrstvo. Vsakemu od nas se občasno v življenju dogajajo zelo čudne in bizarne stvari in zatorej bralec ne bo imel nikakršnih težav, da se mu vsaj na trenutke ne bi uspelo poistovetiti z glavnim junakom, in ko se bo potihem in pa v brk smejal njemu ter njegovi usodi, se bo na nek način tudi samemu sebi.