Trilogija
Žanr | družbeni roman |
Narodnost | švicarska literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2011 |
Založba | Študentska založba |
Zbirka |
Knjižna zbirka Beletrina |
Prevod |
Alenka Moder Saje Katja Šaponjić |
Žanr | družbeni roman |
Narodnost | švicarska literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2011 |
Založba | Študentska založba |
Zbirka |
Knjižna zbirka Beletrina |
Prevod |
Alenka Moder Saje Katja Šaponjić |
Pisateljica madžarskega rodu Agota Kristof (1935 – 2011) je Trilogijo napisala v priučeni francoščini, po tridesetih letih izseljenstva v Švico. Čeprav je vsak posamezni roman vesolje zase, vse tri povezuje zgodba o Lucasu in Klausu. Ta zajame skoraj štirideset let življenja bratov dvojčkov: od njunega odraščanja v obmejnem (madžarskem) mestecu pri stari mami sredi druge svetovne vojne, vse do smrti (vsaj) enega od njiju. Nasprotno od začetne odločitve, da bosta v prvi osebi dvojine, kot eno izmed vaj v preživetju, ki jih kar naprej izvajata, v zvezek zanesljivo vpisovala le gola dejstva, tisto, kar vidita, slišita, počneta, je knjiga nabita s čustvi predvsem zaradi eliptičnih figur, iztrganih in v ogenj vrženih listov, brutalnosti zamolčanih zgodb. V drugem romanu, Dokaz, ko liki končno dobijo imena in se prvoosebna pripovedna perspektiva premakne na tretjeosebno, pa je celo pripovedovalec, dvojinski popisovalec Šolskega zvezka, postavljen pod vprašaj: svojega dvojčka Lucasa, ki naj bi čez očetovo truplo na minskem polju prebegnil prek meje v drugo državo, se skozi privide in sanje spominja le on, glavni lik Claus. Tretji roman bi zato hoteli brati kot ključ za retrogradno razvozlavanje enigmatičnih zapletov in ponavljajočih se motivov prvih dveh, vendar ta Tretja laž, katere prvoosebna pripovedovalca sta zdaj, poleg spojene dvojine v spominjanju, dva ločena jaza, Lucas/Claus in Klaus K., vpelje množico novih likov in novih metamorfoz ter razkrije, kako je sprožilec vseh “laži” travmatični dogodek iz otroštva. Zaradi zapisanih, prepisanih in izbrisanih pripetljajev, likov in značajev, ki jih nezanesljivi pripovedovalec sproti poudarja ali zanika, nalašč prikriva, zgošča in premešča, se je bralec, zapuščen na nepričakovanem koncu, prisiljen vrniti nazaj skozi labirint romana in znova sestavljati že prehojeno pot.
Objavljeno: 06.10.2014 12:43:48
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:22:05
“Stara mama gre na vrt, mi pa za njo. S palico pokaže gredico rož, ki sva jih posadila na Mamin grob:
-Tukaj je! Tukaj je vaša žena. Pod zemljo.
Oče vpraša:
-Mrtva? Kako? Kdaj?
Stara mama reče:
-Mrtva. Granata jo je. Nekaj dni pred koncem vojne.
Oče reče:
-Prepovedano je zakopavati ljudi kar kjer koli.
Stara mama reče:
-Zakopali smo jo, kjer je umrla. In ne kar kjer koli. Na mojem vrtu. In na njenem, ko je bila majhna.
Oče gleda mokre rože in reče:
-Rad bi jo videl.
Stara mama reče:
-Ne smete. Pustite mrtve na miru.
Oče reče:
-Sploh pa jo je treba pokopati na pokopališču. Tak je zakon. Dajte mi lopato.
Stara mama skomigne z rameni:
-Prinesita mu lopato.
V dežju gledamo Očeta, kako razgrebe rožno gredico, gledamo, kako koplje. Pride do odeje, jo odmakne. Pod njo leži veliko okostje, na prsih pa ima še eno majhno okostje.
Oče vpraša:
-Kaj pa je to na njej?
Rečeva:
-Dojenček. Najina sestrica.
Stara mama reče:
-Saj sem vam rekla, da pustite mrtve na miru. Pridite se v kuhinjo umit.
Oče ne odgovori. Gleda okostji. Obraz ima moker od potu, od solz in od dežja. S težavo zleze iz jame in odide, ne da bi se obrnil; obleko in roke ima blatne.
Vprašava Staro mamo:
-Kaj bova pa zdaj?
Reče:
-Zakopljita jamo. Kaj pa naj drugega!
Rečeva:
-Pojdite na toplo, Stara mama. Bova midva vse naredila.
Gre v hišo.
V odeji odneseva okostji v kamro, razprostreva kosti po slami, da se posušijo. Potem greva dol in zakopljeva jamo, v kateri ni nikogar.
Potem dolge mesece gladiva in loščiva Mamino in otrokovo lobanjo in kosti in potem skrbno sestaviva okostji tako, da vsako kost pritrdiva s tenko žico. Ko končava, obesiva Mamino okostje na tram v kamri in ji okrog vratu obesiva otrokovo okostje.”