Kaj bi bilo drugače, če bi praška pomlad uspela? Če je ne bi Sovjeti še z nekaterimi pripadnicami Varšavskega pakta brutalno zatrli in tedanjo Češkoslovaško za dve desetletji pahnili v nek precej hladnejši letni čas? Kako bi se to poznalo na njihovi literaturi? O čem bi torej pisali avtorji, kot so Milan Kundera, Ludvik Vaculik in Josef Škvorecky? Kaj bi dali svetu namesto romanov Neznosna lahkost bivanja, Knjiga smeha in pozabe, Kako se naredi fant in Prima sezona? Pa tudi namesto Inženirja človeških duš? Prav gotovo veliko, a vendar bi bila svetovna književnost precej osiromašena. Prebivalci neke (zdaj že bivše) države, pa morda imovitejši. Morda? Roman Inženir človeških duš Josefa Škvoreckega je roman o pisatelju. Pisatelju disidentu, ki pa za razliko od svojega stvaritelja ne kreira, temveč zgolj opazuje in zapisuje. Niti preveč ne sodeluje v sami zgodbi. Največ aktivnosti navadno pokaže šele takrat, kadar želi napraviti vtis na kakšno od predstavnic nežnejšega spola. A prav takšen je Škvoreckemu potreben, da z izjemno suverenostjo prepleta mladostno in odraslo obdobje lika, ki je v veliki meri tudi avtobiografski. Lika, ki se je nekoliko uspel prilagoditi enemu diktatorskemu sistemu, se drugemu malo manj uspešno prilagajal, in ko se je ta še dodatno zaostril, pred njim zbežal v bolj demokratično tujino. A bralec vseeno dobi občutek, da pobeg ni popolnoma uspel. V novi domovini ga večinoma obkrožajo ljudje, ki jih je doletela podobna usoda, pa tudi vsebina pisem, ki jih dobiva od svojih mladostnih prijateljev, in s katerimi Škvorecky tudi fizično ločuje preteklost od sedanjosti, govorijo v prid razmišljanju, da je disident pogostokrat človek brez domovine. Avtor je bil za konkretno delo nominiran za Nobelovo nagrado.
Objavljeno: 26.09.2014 14:15:17
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:22:02