Opoldne nekega dne

Zgodba, ki jo avtor pripoveduje v prvi osebi, je zgodba o (lahko bi rekli »tipičnem«) moškem srednjih let: živi v hiši v mestu z ženo, ki jo ima zelo rad in s katero se dobro razumeta. Imata dva odrasla otroka, ki pa živita že na svojem. Moški vodi uspešno nepremičninsko podjetje skupaj z bratom dvojčkom, zelo skrbno neguje svojo bolno mater in jo vsak dan obiskuje. Videti je, da v življenju nima večjih skrbi in težav, razen tega, da je »debel, grd in počasen« (kot se sam opiše) in je s tem popolno nasprotje svojemu bratu. Nekaj nezadovoljstva je zaznati tudi v njegovem odnosu do otrok, ki sta se od staršev precej oddaljila in ju premalokrat obiščeta. Drugače pa se vedno opisuje kot srečen človek, ki ima vse, kar si želi in tudi njegovi bližnji ga imajo radi. S svojo simpatičnostjo in preprostostjo »zaslepi« tudi nas, bralce, ki mu vseskozi verjamemo, da je res srečen. Skozi zgodbo se sicer pojavita dvom ali dva o tej sreči, ki postaja že nekam sumljiva in bralec kar nekako pričakuje preobrat in slab konec. In res do tega pride, vendar v dosti hujši obliki, kot smo pričakovali. Razplet nas dobesedno vrže s tira in ko na koncu izvemo vso kruto resnico, še vedno nismo prepričani o resničnosti pripovedovalčeve sreče. Je bil le srečno zaslepljen ali nesrečen, vendar si tega ni dopustil pokazati navzven? Se je zavedal, da je živel neko lažno življenje ali pa preprosto ni hotel temu verjeti? Priporočam v branje in predlagam, da ugotovite še sami.