Pot na Orient

Novogoričan, dolgoletni dopisnik iz tujine, ki svoje zgodbe najraje neposredno podoživi, ruši mit o Orientu iz Tisoč in ene noči in nam ga približa iz vsakdanje, človeške plati. V mednarodne vode nas zapelje z iskanjem izvora slastnih čevapčičev, ki jih sicer izgubimo, a nam v tolažbo ostane vsaj potica, ki so jo aleksandrinke ponesle v svet. Nadaljuje z zbirko člankov o Egiptu, Izraelu, Palestini, Iranu in Turčiji, kjer ideologije trčijo same vase in na trda tla. Vse podaja v dokumentarnem slogu, z veliko občutka za ironijo usode in situacijsko komiko. Nekateri citati so tako pronicljivi, da bi lahko rojaka obtožili jasnovidnosti (omenjena besedila so bila napisana najmanj tri leta pred Arabsko pomladjo): »Splošna značilnost sodobnega arabskega sveta je izčrpanost. Spremljata jo naveličanost in sanje o množičnem uporu. Demokracija ni ključno vprašanje. Modernizacija pa je … Nisem čisto prepričan, da so Američani in Evropejci iskreni, ko govorijo, da si želijo demokracije v Egiptu. Če bi danes bile volitve, bi veliko večino dobili muslimanski bratje … Vsa ta svetost je hlinjena. Vera je politična oblast, verske institucije pa velika industrija.« Nazaj v varno naročje doma nas pripelje z zgodbo o Goričanu Antonu Laščaku, glavnemu dvornemu arhitektu egiptovskega vladarja v 19. stoletju, utemeljitelju islamskega sloga moderne arhitekture, ki je poleg vile na Rafutu zasnoval več palač v Kairu in o uspešnemu slovenskem poslovnežu, ki je postal Iranec. Povsod se najde kakšna reža, da vanjo posije sonce.
Toplo priporočam.