Knjiga mojih življenj

Za razliko od mnogih avtobiografij, ki preteklo življenje skušajo rekonstruirati v eni potezi, je tale osebna zgodovina sešita iz raznolikoh koščkov: petnajstih tekstov, že prej objavljenih v popularnih ameriških revijah, kot so New Yorker, The Guardian Weekend, The New York Times, Granta in Playboy, ki je Hemon spisal v dvanajstih letih. Malo pred začetkom bosanske vojne leta 1992 je iz Sarajeva odpotoval na študijski obisk v Združene države in tam ostal. Iz sicer medsebojno različnih aktualnih perspektiv in v različnih razpoloženjih se na duhovit način ukvarja s preteklostjo in izseljensko identiteto. Ob kuhanju boršča za eno osebo, partiji šaha ali nogometa s popolnimi neznanci in med samotnimi sprehodi po ulicah Chicaga se spominja dogodkov iz otroštva, družinskih kosil, izletov, psa Meka, prijateljev, evforičnih žurov in vzdušja v mestu, ki je slutilo bližajočo se katastrofo. Drobce nekdanjega življenja umešča v, kot pravi, novo geografijo duše.
Zgodbe si ne sledijo ne kronološko ne naključno, pač pa je kompozicija zakoličena s ključnima prelomnicama – rojstvom in smrtjo. Prva avtobiografijo sproži: rojstvo sestre Kristine razbije harmoničen svet štiriletnika in ga pahne v raziskovanje zapletenih odnosov, zave se, da nikoli več ne bo edini, ki mu svet pripada. Ob drugo trči in se nepovratno razdeli na ”prej in potem”: sto osem dni umiranja njegove hčerke Isabel v zadnji zgodbi z naslovom Akvarij, katere občutje popolne izoliranosti in boleče izključenosti iz lastnega življenjepisa jo razlikuje od vseh drugih zgodb, v veliki meri razveljavi dotedanje poante.