Bleščivka

Špelo Frlic smo do sedaj poznali predvsem kot pripovedovalko in programsko vodjo Pripovedovalskega festivala. Bleščivka je njen literarni prvenec, ki je v izšel v zbirki Sinji Galeb prav v času praznovanja sedemdesetletnice te kultne zbirke.

Pred bralci je fantazijski roman, postavljen v predmestno blokovsko naselje Bleščivka. Slednje je, kot namiguje že samo ime Bleš-čivka, izjemno priljubljeno pri pticah, ki napolnjujejo nebo nad bloki, igriščem in goščavo na robu naselja. Svoje zatočišče si je v bloku Bleščivka 1 tako uredila tudi Dimitra Mistral, popotnica in ornitologinja, v svoje delo pa vključila skupinico bleščivskih otrok. Pa ne brez razloga, kot Dimitro povzame njena nečakinja Silva:

»Otroci so najboljši opazovalci,« je govorila. »Res ne vem, zakaj ljudje, ko odrastejo, postanejo tako slepi za podrobnosti.«

Brez Dimitre in njene skupine opazovalcev ne bi imeli zgodbe, ki jo spremljamo v Bleščivki, a slednjo v tek požene Dimitrin odhod. Med njeno odsotnostjo naj bi na stanovanje pazila Silva, Dimitrina nečakinja. Z njo pride na Bleščivko tudi Silvester, Silvin krokodil. In, kot sklepa večina prebivalcev Bleščivke, tudi megla in dež  ̶  tako neznačilna za Bleščivko, z neba nad katero kmalu po Silvinem prihodu izginejo vse ptice.

Silvo, ki se je v Bleščivko pravzaprav zatekla, saj so se od nje, sicer pripovedovalke, čez noč odselile vse zgodbe, tako pričaka zagonenta situacija. Prebivalci Bleščivke njo in Silvestra strahoma opazujejo čez kukala in izza zaves. Hišnik ji pred vrata stanovanja nosi nenavadne svetleče kakce, ki jih pripisuje Silvestru. Megla in dež sta vedno hujša, ptic pa vedno manj. A, kot je vedel že Hölderlin: kjer je nevarnost, raste tudi rešilno. V Silvinem bloku Bleščivka 1 so namreč tudi sosed Tomo Golob, preko telefonov in balkonov povezan z drugimi bleščivskimi otroki, otožni glasbenik Rozamund ter trmasti starki Tarbula in Afra. Pa še Knjiga izmišljenih ptičev, ki jim pomaga usmeriti misli. Ker, kot Toma pouči Silva: »Zgodbe ne dajejo odgovorov, Tomo. Pomagajo ti razmišljati, odgovor moraš najti pa sam.«

In tako se pustolovščina, ki predstavlja srž (skoraj) vsakega polnokrvnega fantazijskega romana, lahko začne. A Bleščivka med drugimi predstavniki tega žanra, pa naj gre za klasične ali pa sodobne romane, izstopa predvsem s svojo nepretencioznostjo. Špela Frlic svojih junakov ne pošlje v Mordor ali na Bradavičarko, temveč (le) v zaraščeno goščavje za blokovskim naseljem. Na poti jih ne čakajo ne sovražne vojske, ne zmaji, ne ogromni pajki ali morske pošasti, temveč (le) gosta megla, težko prehodna goščava in svetleči kakci, ki premotijo njihovo pozornost. Špela Frlic pred nami ne postavlja novega sveta z lastno zgodovino, geografijo in kulturo. Bleščivka je predmestno blokovsko naselje, kakršnih je ob današnjih novogradnjah, ki naj bi zadostile željama po bližini mesta in bližini zelenja, vedno več.

Ker je svet, v katerega je postavljena Bleščivka, skorajda naš in ker Silvi, Tomu in ostali druščini ni v boju proti Meglenemu kralju potrebno poprej opraviti še z vojsko njegovih pribočnikov ali naključnimi sovragi, je pred nami zgoščen, glede na žanr presenetljivo kratek roman, katerega obseg ne bi smel prestrašiti niti manj zagnanih bralcev.

A to ne pomeni, da bodo tisti z boljšo bralsko kondicijo prikrajšani za bralske užitke. Morda bodo iz čiste navade sicer čakali na dodatne zasuke, zaplete in preobrate. Morda jih bo v tej razmeroma linearni zgodbi presenetil predvsem manko presenečenj. A Špela Frlic z Bleščivko prinaša polnovredno zgodbo o strahu in pogumu, o moči neznanja in predsodkov ter o moči skupnosti, dialoga in zgodb. Zgodbo, ki jo bomo po izkušnji pandemije morda še bolje in drugače razumeli. Zgodbo, ki nima ničesar preveč, pravzaprav pa tudi ne premalo.

Bleščivka bo zaživela tudi kot zvočna knjiga, po njej pa naj bi nastala tudi pripovedovalska predstava. Glede na to, da prihaja izpod peresa izkušene pripovedovalke, takšna nadaljnja pot vsekakor ni presenetljiva. Nenazadnje pripovedovanje odmeva že v samem romanu. Ne le v likih in motivih, v Silvi in njenih izgubljenih zgodbah, pa v tistih najdenih, ki jih Špela Frlic vpleta v zgodbo ter jo z njimi sousmerja. Pripovedovanje odmeva tudi v slogu romana. Ta je premišljen in izčiščen, primeren tudi za glasno branje. Poln je modrih misli, ki pa ne izpadejo tendenciozno. Avtorica jih je spretno vpletla v dialoge, tako da jih bralec, ki hlasta za dodatnimi zapleti, nevarnostmi in skrivnostmi, morda sploh ne opazi. Razkrijejo pa se ob počasnejšem, drugem ali pa morda glasnem, skupnem branju.

Bleščivka je sicer res fantazijski roman, a je z eno nogo usidran v tradiciji druščinskih zgodb, ki so v slovenskem prostoru pogosto umeščene v blokovska naselja oziroma na njihova dvorišča, z drugo pa v tradiciji ljudskih zgodb, njihove dinamike in sporočilnosti. Ob tem pa obe perutnici razteguje v svet, da lahko bralec s posluhom za odmeve sem ter tja pomisli na Astrid Lindgren, na Terrya Pratchetta ali pa na Richarda Bacha, ne da bi zares vedel ali odmev prihaja od avtorice ali od bralca samega. Ker kot bralce opozarja drobna knjižica, ki jo Silva odkrije med platnicami Knjige izmišljenih ptičev: »Kar je prebrano, ne more biti nikoli več pozabljeno.«