Dvakratni Rožančev nagrajenec se z izidom knjige 32. esejev ob tridesetletnici slovenske osamosvojitve dotakne številnih pomembnih osebnosti našega časa in nekaterih nepozabnih dogodkov iz slovenske polpretekle zgodovine. S svojim pronicljivim filozofskim pogledom nanje in značilnim slikovitim pripovednim stilom, nam odstira plasti izpod površja, analizira v širšem družbenem kontekstu in nastavlja neizprosno ogledalo sodobni slovenski družbi z namenom vzpodbujanja iskrive samorefleksije. Opominja, kaj vse za nas pomenijo npr. Ivan Cankar, Aleš Debeljak, Vitomil Zupan, Ita Rina, Boštjan Hladnik, Slavoj Žižek, Janez Bermež, Anže Kopitar, Demeter Bitenc, Jernej Šugman, Kino Sloga, Bitka na Neretvi, Baška Grapa, najbolj odprta meja sploh, ženska vprašanja, razpad Jugoslavije, o žrebanju predstavnikov ljudstva in ne nazadnje »Zakaj bi se imeli fajn, če nam ni treba?« in še in še …
Navdušujoče, da naša družba premore mislece njegovega kova! Je pravi vulkan nadvse zanimivega, a v glavnem pretresljivo grenkega branja, polnega dragocenih iskric.
Objavljeno: 12.03.2022 19:14:47
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:48:52
Dobro jutro
Marcel Štefančič, jr. je za svoje esejistično delo že prejel dve Rožančevi nagradi, glede na hitrost izdajanja novih esejističnih zbirk in na pronicljivost njegove pisave pa mu še kakšna gotovo ne uide. To ni šala: v času od izida zadnje od nagrajenih zbirk – prva je bila Kdor prej umre, bo dlje mrtev (2014), v kateri se posveča slovenstvu v času krize, druga pa Ivan Cankar: eseji o največjem (2018), kjer poudarja, da na Cankarja nista vplivala samo simbolizem in dekadenca, temveč je njegovo ustvarjanje zaznamoval tudi film – je namreč objavil še pet knjig esejev, šesta je menda že v tisku. Dve izmed njih sta sicer res »le« kompilaciji njegovih najboljših hitov, a skepsa, s katero včasih pogledujemo izdelke na vrhu lestvic popularnosti, je pri tem bojevitem avtorju, ki je izdal že okoli sto knjig, odveč. Njegova frajerska retorika namreč ne zasenči resne predanosti raziskovanju vsake posamične tematike in razmisleka o tem, kako premleto predati bralcu. Povedano drugače: v svetu, v katerem nas oglaševanje zaznamuje na vsakem koraku, tudi takrat, ko mislimo, da ga več niti ne registriramo zares, so Štefančičevi eseji najboljša možna reklama, da to prevečkrat spregledano literarno zvrst znova približamo najširšemu krogu konzumentov.
Čemu se torej Štefančič posveča v zbirki Slovenski sen, ki je simbolično – da ne rečem (samo)ironično – izšla ob tridesetletnici slovenske osamosvojitve? Ne piše zaman v podnaslovu knjige, da gre za »eseje o nas«, a se avtor diagnoze narodnega značaja ne loteva zgolj površinsko oziroma površno. Največ veselja mu povzročajo živahni, domala poetični portreti Slovencev, navadno ustvarjalcev (in le redko ustvarjalk), ki so s svojimi nekonformističnimi odločitvami pretresali zadnja desetletja; uvodoma se denimo posveti preminulemu pesniku Alešu Debeljaku, enemu ključnih nostalgikov »ne po preteklosti, temveč po sedanjosti«, in pisatelju Vitomilu Zupanu, ki je bil pred svojim časom, »toda pred časom, ki ga potem itak nikoli ni bilo«. Ko govori o večnemu asistentu režije Petru Zlobcu, piše o »socialistični družbi, v kateri ni bil nihče to, kar je bil, kot v kapitalistični družbi, v kateri so vsi to, kar niso«, s pomočjo esejev »nogometnega aficionada« Marjana Rožanca analizira problem s »kolektivim uživanjen« v socializmu in neoliberalizmu. Ne samo, ampak tudi – s pomočjo dela in lika »patološkega arijca« Odila Globočnika, »okuženega« s slovansko in slovensko krvjo, meddrugim tematizira tudi odnos do identitete.
Za Štefančiča ni pač nobena tema premajhna: z istim zamahom se posveča vprašanju železne zavese, razpadu Jugoslavije in boju za lastništvo jugoslovanskega filma Bitka na Neretvi kot Kobalovemu plagiatu ali odločitvi slovenskega parlamentarca, da ukrade sendvič. Dlje kot ga beremo, bolj drži vodo njegova vse manj smešna hipoteza, da bi Slovenijo nemara bolje vodili izžrebani kot izvoljeni predstavniki ljudstva.
In ja, drži – če bi Štefančič svoje knjige izdajal nepodpisane, bi še vedno (iz aviona) vedeli, da so njegove. Ti eseji namreč rastejo iz primerjav življenja s filmom, pravzaprav včasih nismo povsem prepričani, kaj se je – življenje ali film – zgodilo prej. Tu so zaljubljeni teksti o snemanju Štigličevega Na svoji zemlji in Hladnikove Maškarade ter vzponu in propadu kina Sloga (»Sloga je bila Metelkova pred Metelkovo«), ko Štefančič portretira igralko Ito Rino, v resnici izvemo predvsem, da je bil film tisti, ki je tik pred zlomom svetovnega gospodarstva in vzponom diktatur »obljubljal iluzijo demokracije«. Tu je seveda tudi anekdotičen, klepetav ton, poln slenga, v slovenščini prosto živečih angleških izrazov (guilty pleasures, easy-going, money shot, pitch, fifty:fifty, fejk, rimejk, šur ...), kletvic in humorja. Zbirka Slovenski sen je še en sočen dokaz avtorjevega enciklopedičnega znanja, ki smo ga že tolikokrat doživeli enkrat v ironični, drugič tudi že v nergavi verziji, a tvori Štefančič ves čas nove povezave med različno mučnimi področji in temami in ob tem vidno uživa, zato ni težko uživati tudi bralcem. Privoščimo si, nocoj so še dovoljene sanje, zbujanje pa ne bo ne počasno ne nežno.