Zakaj ne pišem

Zakaj berem Dijano Matković

Avtorjem, ki s pisanjem pričnejo relativno zgodaj, morda še pred svojim 30. dopolnjenim letom, se rado pripeti, da nobena knjiga več ne odmeva tako, kot je odmevala prva. Dijana Matković nakazuje, da bo z vsako naslednjo knjigo vse "razložila podrobneje in bolje", če se naslonim na eno misli v knjigi, ki si jo tudi sama kreativno izposoja pri pisatelju Petru Handkeju. Povedano podrobneje, povedano bolje: Zakaj ne pišem je njena druga knjiga, a je po ustvarjalni moči, ki se je v njej sprostila, pravzaprav avtoričin duhovni prvenec.

Knjiga od siceršnje slovenske knjižne produkcije izstopa v marsičem; na začetku velja izpostaviti njeno žanrsko odprtost: da gre za avtofikcijski, esejistični roman, pravijo na založbi. Ob tem žanrska razprtost ni v prvi vrsti povabilo k dizertacijam na temo literarnih zvrsti, pač pa prihaja v obliki posebne vrste avtorskega eksplicitno vključujočega in demokratičnega povabila k branju, za katerega ni potrebno niti poznavanje obilja kulturnih referenc niti gojenje točno določene razredne pripadnosti ali aspiracij. Sama bi knjigo še najraje pustila onkraj žanrske umestitve in jo preprosto opisala kot izjemno vešče, pa hkrati organsko oblikovano zmes fragmentov in središčne pripovedi. Ali pa denimo kot splet esejskih refleksij in pripovednih nizov, ki se srečajo na tropotju med družbenim, sociološkim in introspekcijskim romanom. Knjiga si zasluži najširšo bralsko pozornost, saj prinaša eno najbolj berljivih, iskrenih, poglobljenih in tehtnih literarnih del slovenske književnosti zadnjega časa, ki za nameček v kritični dialog stopa z vsemi socialnimi skupinami bralcev, ne le s poklicnimi bralci, kot se to pogosto dogaja sodobni domači literaturi, na žalost tudi in prav romanu. Povedano podrobneje, povedano bolje: naj so bralcu všeč sodobni roman, esejistika, fragmentarna ali eksperimentalna branja, poljudna strokovna ali akademska literatura, samopomoč ali pa napeto branje kakega grozljivega romana - Zakaj ne pišem je knjiga, ki ima obilo ponuditi bralcem vseh tipov in okusov. 

Osrednja misel, ki jo avtorica razvija v svoji pripovedi, pravi, da naše težave, stiske, krize in motnje, ki variirajo od splošnega nelagodja pa do resnih zdravstvenih težav, praviloma niso individualne, kakor nas prepričuje dominantna ideologija individualizma, ki krivdo za uspehe in neuspehe nalaga na pleča posameznika, pač pa so skoraj brez izjem rezultat delovanja družbenih mehanizmov na posameznika, kakor jih narekuje izkoriščevalski potrošniški neoliberalni kapitalizem. Posameznikov položaj v njem avtorica slikovito upodobi kot "nesmiselno produciranje istega v kontekstu podganje dirke". Knjiga pa ni le eden od mnogih literarnih krikov upora neenaki porazdelitvi bogastva in moči ter iz njiju izvirajočih privilegijev, kakor to nepravičnost poraja visoki kapitalizem. Avtorica osebno zgodbo, kjer se njena priseljenska identiteta prepleta z identiteto pripadnice delavskega razreda, nadgrajuje z jasno zavestjo o nujnosti posameznikovega vključevanja v skupnosti, naj gre za politično in aktivistično delo ali za ustvarjanje intimnih skupnosti. Skupnosti, ki si jih zamislimo, nato pa se z njihovimi pripadniki solidariziramo skozi akcijo, ne le izjavljanje, so že vse od zgodnjih dni kapitalizma demonizirana oblika mišljenja, delovanja in načina življenja. Avtorica jih skozi različne primere v svojem besedilu prepoznava kot edino pravo nevarnost obstoječemu družbenemu redu, če za trenutek odmislimo prihajajočo okoljsko krizo. 

Zakaj ne pišem je knjiga, ki si jo slovenski bralci zaslužijo, tudi in prav zato, ker so v tridesetih letih, odkar so monorazredno in polikulturno federacijo zamenjali za mononacionalno republiko, povsem izgubili razredno zavest, in to v času ekonomske tranzicije, ko bi jim najbolj prišla prav. Dijana Matković pomembno ugotavlja, da je slovenska družba nepripravljena že na sam pogovor o razredno razdeljeni družbi in nepravicah, ki jih ta razdeljenost poraja, kaj šele na identitetno samoprepoznanje večine, ki je ostala v delavskem in nižjem srednjem razredu, a se je namesto za razredni boj odločila za posvojitev ideologije osebne ambicije, aspiracij in samouresničitve.

Odveč ni pripis, da je knjiga, naslovu navkljub, namenjena tudi in predvsem tistim, ki sploh ne pišejo, pisati ne nameravajo in jih notranje dileme pisateljskega poklica pretirano ne zanimajo. Ker se pripoved med drugim posveča obdobju odraščanja, možnost dragocenega branja ponuja tudi mlajšim starostnim skupinam. Povedano bolje: če bi mi pisanje Dijane Matković pod roke prišlo pri 17-ih, bi v njem hitro prepoznala zaveznika in brezpogojnega prijatelja.