Na Klancu

Tretji roman Tine Vrščaj nosi intriganten naslov, vendar pa je v njem malo morebitnih navezav na motive, teme in nazore Ivana Cankarja. Na klancu, v svojem bistvu ljubezenski in družinski roman z nekaterimi potezami družbenega romana, se giblje daleč stran od socialnega realizma, razredne zavesti in ideje socialne predeterminiranosti.

Avtorica signalizira družbeno angažiranost romana s skrbno izklesanim likom protagonistke Eve, ki se kaže kot tankočutna do številnih aktualnih družbenih problemov, sploh tistih, ki danes vnemajo politično domišljijo mlajših generacij, ki jim pripada tudi sama. Občutljiva je za okoljske teme, kritična je do tehnološkega napredka, ki po splošnem konsenzu ni izboljšal kvalitete človeškega življenja, zaskrbljena je za izgubljeno vez med človekom in naravo, zadržana je do potrošništva. Vse to, medtem ko skuša v skladu s svojimi ideali vzgajati dve hčerki. Eva kot nosilka zgodbe svoje vrednote deloma tudi živi. Denimo, s pogosto prakso hoje namesto vožnje, s popravili oblačil namesto s kupovanjem, s prezirom do pametnih naprav, s performativnim pritoževanjem čez lokalna ilegalna smetišča. Vendar pa je kritika družbenih problemov bolj kot skozi delovanje junakinje v romanu podana diskurzivno, skozi Evino mišljenje in govor, ubesedovanje lastnih načel. Njena razmišljanja imajo pogosto format moralne pridige. Evi tudi ne uspe vedno "ostati budna" za krivice in reflektirati vsega, kar se ji kaže kot zdravorazumsko, a je v resnici produkt ideologije. S svojimi izjavami tu in tam kakšnemu predsodku pritrdi v obliki raznih miselnih in besednih lapsusov. Denimo, svoj izlet na prenatrpan oddelek bolnišnice spremlja s komentarjem, da jo spominja na prizore iz "Tretjega sveta", brez očitne zavesti o neokolonialnosti uporabljenega koncepta.

Junakinja pogosto prihaja v zanimive kontradikcije sama s sabo. Na isti strani romana lahko srečamo vse troje: bežno porojeno feministično zavest (skozi opis čutenja družbeno naučenega sramu ob neustrezanju podobi popolnega ženskega telesa brez dlak), zaničevanje osebne in kolektivne politike feminizma ter skrajno odsotnost vsakršne zavesti ali izkustva emancipacije, kakršna se kaže v Evini popolnoma odvisni vlogi v heteronormativnem odnosu, v katerem je edini hranitelj moški. Eva je lik, ki za nekoga, ki zase verjame, da je drugim superiorno misleče bitje, katerega misli si zaslužijo biti protagonist romana, na nekaterih najbolj kritičnih točkah v resnici zelo malo misli.

Na strani 150 izstopa avtoričin duhovit opis ustvarjanja nacionalne (turistične) mitologije za potrebe pridobivanja javnih sredstev. A kljub posameznim komentarjem, ki so posrečeni, roman ne razvije pravega zanimanja za svoje teme, ki jih vse po vrsti načenja le površinsko in bežno. Roman probleme, ki jih odpira, zapira v moralni miselni limbo svoje protagonistke. Najbolj konsistentni temi romana, ki se pneta čez celotno zgodbo, tvorita njen dogajalni lok in na koncu dobita epilog, sta temi generacijskega prepada in krhanja partnerskega odnosa. Prva se izriše v Evinih refleksijah stroge vzgoje, ki je je bila deležna sama, ter v resentimentih Evinega partnerja Gregorja, ki ga njegova mama v dediščini prikrajša za hišo. Izguba hiše je osrednji dogodek romana, izselitev iz nje pripovedni vrh. Na klancu s tem stopa v vse daljšo tradicijo sodobnega slovenskega romana, v katerem je ena od glavnih preokupacij stanovanjska realnost, osrednji motiv pa hrepenenje po pridobitvi ali ohranitvi statusa lastnika nepremičnine.

Zgodbo sklepa skorajda bukolično zglajenje medgeneracijskega trenja, ne s protagonistkino osamosvojitvijo od predhodne generacije, pač pa z naslonitvijo nanjo. Eva se je zmožna izviti iz toksičnega odnosa in celo najti službo, a ne brez pomoči svoje mame, ki v kritičnem trenutku nastopi kot rešiteljica. Na tem mestu nazadnje vendarle lahko pomaga cankarjanska interpretacija. Avtorica, hote ali nehote, slika realistično, ne prav laskavo podobo slovenske družbe, ki jo prikaže kot kraj, ki ne ponuja dovolj priložnosti, da bi se mladi lahko osamosvajali brez vračanja v primarna družinska gnezda, ko se jim zalomi. Neskončni tek za vozom v sodobnem slovenskem romanu končno odpravlja mama, ki ji vlogo deus ex machine v življenju njene hčerke omogoča solidna pokojnina, dragocena zapuščina nekdanje socialistične družbe. Novela Na klancu in roman Na klancu napravita polni krog. Cankarjevo besedilo prikaže socrealistične življenjske okoliščine, ki so pri avtorju porodile vero v socializem, roman Na klancu pa njegovo prepričanje afirmira kot daljnovidno in zgodovinsko pravilno. Toliko bolj prepričljivo, ker besedilo Tine Vrščaj tega ne počne hote.