| Žanr | mladinski roman |
| Narodnost | nemška literatura |
| Kraj in leto izida | Dob, 2022 |
| Založba | Miš |
| Zbirka |
Srečanja |
| Prevod |
Alexandra Natalie Zaleznik |
| Ključne besede | Bratje in sestre, Empatija, Kopališča, Plavalni bazeni, Počitnice, V mladinskem leposlovju |
Poletje na bazenu je predvsem zgodba o sprejemanju drugačnosti. V okolju naših družin, na poti na kopališče, na kopališču nas obkrožajo različni ljudje, vsak s svojo zgodbo, vsak s svojim načinom življenja in razmišljanja. Če jih znamo sprejeti medse, v svoj svet, lahko od vsakega človeka, ki ga spoznamo, ogromno pridobimo. Bukowskijevi otroci (Alf, Katinka in Robi) na bazenu iz vode pred utopitvijo rešijo nekega otroka. Za nagrado dobijo neomejen brezplačni vstop na letni bazen. Pustolovščina se začne. Na poti do kopališča, v okolici kopališča, ob bazenu, spoznajo veliko zanimivih ljudi. Od klošarjev do nogometnih zvezdnikov. Drugačen pa je tudi Robi, ki ga Katinka in Alf sprejmeta takega kot je, ga podpirata, se z njim veselita in mu pomagata pri soočanju z življenjem. Točno tako, kot se podpirata in sprejemata tudi med seboj. Kaj torej drugačnost sploh je? Lahko govorimo o drugačnosti ali samo različnosti med nami? Vsak od Bukowskijev otrok si zada do konca poletja cilje: Alf si želi skočiti iz desetke, Katinka preplavati dvajset dolžin in Robi samostojno plavati. Če jim je uspelo pa izveste, če boste prebrali knjigo. Manjkati pa seveda ne sme tudi čisto malo poletne ljubezni. Knjiga je leta 2020 prejela prestižno literarno nagrado Deutscher Jugendliteraturpreis. Zasluženo.
Objavljeno: 03.09.2022 09:13:26
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:50:32
“Spustil sem se in švigal po zraku, ki je bil svetlo moder, moder, enako kot bazen, v katerega sem se tisti hip potopil. In ko sem odprl oči, še pod vodo, sta se tam naenkrat pojavila Katinka in Robi, potapljala sta se z mano sredi bazena za skakalce, se smejala in mi mahala. Mi, Bukowskijevi, smo preživeli genialno poletje z vsem, kar spada k poletju. Bili smo takšni, kakršni smo pač bili: Robi, Katinka in jaz. Splezal sem iz vode in bil zadovoljen s sabo, s skakalnim stolpom, z bazenom, soncem in vetrom. Katinka je preplavala svojih tisoč metrov, Robi pet dolžin, Pri čemer je bil videti, kot da mu je vseeno za vse, gledal je kot živalca, ki ne razmišlja. Ko je zaključil, si je zaželel krompirček in sladoled, in točno to sva želela tudi midva s Katinko. Sedeli smo na odeji, zobali krompirček in lizali sladoled – ter molčali. Kaj naj bi drugega? Bil je naš zadnji dan, poletja na letnem bazenu je bilo konec. Opazovali smo mroža, ki se je pogovarjal z Adilom. Videli smo Amadouja, Abdoula in Issoufa, ki so se smejali v družbi dveh punc. Videli smo Thorbena in njegovega očeta, sedela sta pred kioskom in jedla pečenice. Samo nekdo je manjkal. Johana.” (str. 136-137)
