| Žanr | kriminalni roman, psihološki roman |
| Narodnost | irska literatura, literatura ZDA |
| Kraj in leto izida | Novo mesto, 2022 |
| Založba | Goga |
| Prevod |
Maja Novak |
| Ključne besede | Detektivi, Gozdovi, Kriminalistične preiskave, Kriminalna psihologija, Odnosi, Psihopatologija, Smrt, Travme |
Na Irskem nas skozi dva zločina popelje v prvoosebni pripovedi detektiv Robert Ryan. Prvi zločin se zgodi v preteklosti, leta 1984, ko v gozdu blizu kraja Knockaree izgine troje dvanajstletnih otrok (Jamie, Adam in Peter), najdejo pa le enega, ki se izkaže za našega glavnega junaka in detektiva. Čez leta se v istem kraju zgodi nov zločin. Tokrat je žrtev dvanajstletna Katharine Devlin. Zgodba napisana s stališča profesionalnega detektiva, ki se s svojo partnerko Cassie Maddox in s sodelavci oddelka za umore trudi odkriti storilca v operaciji Vestalka s pomočjo najnovejših sredstev in dognanj forenzike, opisuje dogajanje za nazaj. Zanimivo je razmerje z resnico in pogled na laž, ki predstavlja rdečo nit celotne zgodbe. Ves čas se sprašujemo, kaj se je zgodilo pogrešanima otrokoma in kako, da se tretji soudeleženec ničesar ne spomni, hkrati pa se odpirajo vprašanja povezav med zločinoma in končno kdo je zločinec? Izvrstno napisana knjiga, ki predstavlja prvo iz niza psiholoških in socialnih kriminalk avtorice Tane French. Upamo, da sledijo prevodi tudi ostalih iz serije »Dublin Murder Squad«.
Objavljeno: 21.11.2022 13:15:16
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:51:04
V nasprotju s tem, kar mogoče domnevaš, detektiv nisem postal zato, da bi na nekakšnem kihotskem poslanstvu razvozlal uganko svojega otroštva. Dosje sem prebral samo enkrat, prvega dne, pozno zvečer, ko sem sam sedel v oddelčni pisarni in se je edina luža svetlobe zbirala pod mojo namizno svetilko (odmevi pozabljenih imen so mi kot netopirji frfotali okoli glave, ko sem bral pričevanja, da je Jamie brcnila mamo, ker ni hotela v internat, da so se ob večerih ob robu gozda motali najstniki “nevarnega videza”, da je Petrova mama nekoč na ličnici imela modrico), nato pa ga nikoli več nisem pogledal. Želel sem si skrivnosti, tiste komaj opazne zrnatosti površine stvari, podobne Braillovi pisavi, ki jo znajo prebrati samo posvečeni. (str. 19)
