| Žanr | družbeni roman |
| Narodnost | irska literatura |
| Kraj in leto izida | Ljubljana, 2022 |
| Založba | Sanje |
| Zbirka |
Sanje. Roman |
| Prevod |
Vesna Velkovrh-Bukilica |
| Ključne besede | Ljubezen, Milenijci, Odnosi, Pisanje, Pisma, Prijateljstvo, Seksualnost, Sodobna družba, Strah |
Kje si, prelepi svet? je tretji roman irske avtorice Sally Rooney. Podobno kot v delih Pogovori s prijatelji in Normalni ljudje tudi v najnovejši avtoričini knjigi spremljamo usode mladih ljudi, za katere se nam morda zdi, da jih poznamo že iz prvih dveh romanov, a so zdaj vendarle odrasli oziroma nekoliko starejši, nekje okoli trideset let. V središču pripovedi so Eileen, ki je zaposlena v uredništvu literarne revije, slavna pisateljica Alice in Simon, ki dela v parlamentu. Trojica prijateljuje že dolga leta, Eileen in Simon pa sta prijatelja že iz otroštva. ‘Zunanji’ pogled na njihovo prijateljstvo nam ponudi Felix, s katerim se Alice po (začasni) selitvi v majhen obmorski kraj zaplete v razmerje. V posameznih poglavjih spremljamo izseke iz življenj vseh štirih glavnih oseb, katerih usode se kar naprej prepletajo, vendar obenem ves čas bežijo drug od drugega, kot da jih je strah prevelike bližine. Zgodbo ‘prekinjajo’ elektronska sporočila, ki si jih pošiljata Eileen in Alice in ki so pravzaprav že prava pisma. Če se dogajanje med samimi liki na prvi pogled morda zdi nekako površno in nepomembno, na globlji ravni odpira velika vprašanja in kaže podobo sodobnega sveta oziroma sveta tako imenovane milenijske generacije, za katerega naj bi bila med drugim značilna odsotnost pristnih in globokih odnosov in vsebin. Kljub navidezni lahkotnosti se roman dotika velikih tem, kot so umetnost, vera, politika, kapitalizem, podnebne spremembe, lepota, duševne bolezni, slava, materinstvo … pa seveda prijateljstvo, ljubezen in spolnost. Omenjene teme pridejo do izraza tudi v pismih, v katerih Sally Rooney med drugim ubesedi in razkrije svoj pogled na (lastno) pisanje oziroma problem sodobnega romana nasploh, spregovori pa tudi o slavi in literarni kritiki. Avtorica v svoji tretji knjigi mojstrsko ubesedi duh časa, v katerem živimo, praznino sodobnega sveta in negotovost generacije, ki ves čas preizprašuje svoj način življenja, ki se tako zelo razlikuje od načina življenja prejšnjih generacij.
Objavljeno: 08.12.2022 11:53:14
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:51:09
Prižgane luči v praznih pisarnah so me spomnile na nekaj; vem, da sem prej mislila nate, mislim, da sem si poskušala predstavljati tvoj dom, in spomnila sem se, da sem prejela tvoj mejl, obenem pa sem razmišljala tudi o Simonu, o njegovi skrivnostnosti, in ko sem v taksiju pogledala skozi okno, sem nekako prišla na to, da sem začela razmišljati o njegovi fizični prisotnosti v tem mestu – da je nekje v tej mestni strukturi, stoji ali sedi, roke drži v taki ali drugačni legi, oblečen je ali slečen, ampak navzoč je, tu je, in Dublin se mi je zazdel kot adventni koledar, za enim od milijona mestnih oken je bil skrit on, in zrak je bil nekako prežet, temperatura zraka je bila nekako prežeta z njegovo navzočnostjo, s tvojim mejlom, s temle sporočilom, ki sem ti ga že tam, takrat, pisala v glavi. Svet se je zdel zmožen vsebovati vse to, moje oči so bile zmožne, moji možgani so bili zmožni sprejeti in zapopasti vse to. Utrujena sem bila, pozno je bilo, sedela sem zadaj v taksiju, napol sem že spala, in se s čudnim občutkom spominjala, da je vseeno, kam grem, kamorkoli grem, si ti z mano, on je z mano, in da bo, če le vidva živita, dokler vidva živita, svet zame lep. (str 172, 173)
