| Žanr | avtobiografski roman, družbeni roman, zgodovinski roman |
| Narodnost | francoska literatura, ruska literatura |
| Kraj in leto izida | Ljubljana, 2022 |
| Založba | Književno društvo Hiša poezije |
| Zbirka |
Ginko |
| Prevod |
Nadja Dobnik |
| Ključne besede | Armenci, Fantje, Preganjanje, Prijateljstvo, Rusija, Sibirija, Sirotišnice |
Dogajanje te nadvse tenkočutne pripovedi, ki je v prvi vrsti poklon mladostnemu prijatelju, se vrsti na obrobju velikega mesta osrednje Sibirije, v Hudičevem kotu, kamor se je, da bi bila blizu svojim, ki so pristali v bližnjem zaporu, čakajoč na razsodbo o (politični) krivdi, ali celo na prevoz v taborišča že obsojenim, zatekla skupina Armencev v krutem času Stalinovega režima. Ob spoznavanju s pretresljivo usodo armenske skupnosti sledimo pisateljevemu oživljanju mladostnega prijateljstva z armenskim dečkom Vardanom, s katerim vez sta začela tkati, ko se avtor, fant iz sirotišnice, v šolskem poslopju znajde kot priča napada na tega krhkega in introvertiranega armenskega mladeniča ter poseže vmes, da bi ga rešil. Vardan, s katerim spleta vse trdnejšo prijateljsko vez, je bil drugačen od vseh drugih ne le na prvi pogled – imel je obraz finih potez – njegova drugačnost se je izražala predvsem v pogledu na svet in življenje, ki ju je dojemal v povsem drugih razsežnostih, neskladnih s tistimi, ki so – bile in še vedno so – ustaljene, kar je pisatelja, ki mu je mladost krojilo neizprosno kruto okolje, doživljenjsko spremenilo. Ob svojem armenskem prijatelju je dojel, ‘da naša življenja nenehno drsijo po robu prepada in da lahko s preprosto gesto nekomu pomagamo, ga zadržimo pred padcem, ga rešimo’. Predvsem pa, da si lahko svoje življenje zamislimo in ga presojamo izven ustaljenih okvirov.
Objavljeno: 21.12.2022 15:57:51
Zadnja sprememba: 16.05.2024 10:56:19
Ne, nikoli ne bi imel poguma, da bi ravnal kot on. Bolj kot občutek sramu, da bi se približal opiti prostitutki, bi me od nje odvrnil občutek gnusa. Fizični odpor, da bi prišel v stik z ‘vsem tem’ – njenimi blatnimi oblačili, kiselkasTim zadahom, kožo, ki je bila po mnenju obeh moških nečista, nevarna za dotik, morda celo kužna … In njenimi usti, ki sta jih moška omenjala kot seksualno uporabna. Nikoli prej ne bi pomislil, da je taka ženska lahko vredna vsaj kančka prijaznosti ali nežnosti. Ali samo roke, ki ji je pomagala vstati.
[…]
Nekaj dni kasneje, ko sva šla po istem prehodu čez progo, takrat zapuščenem, je čisto tiho zamrmral – komaj sem ga slišal:
»Da je mogoče ženski narediti nekaj takega … se pravi, dopusiti, da je to edino, kar ima v življenju, čemu potem ves ta cirkus?«
Bilo je prvič v mojem življenju, da sem slišal tako obsodbo, nepojmljivo v svoji radikalni odločnosti: da je bolečina ženske, njeno trpljenje – kar so drugi dopuščali in sprejemali – pomenila obsodbo celega sveta!
V času naše mladosti smo bili navajeni razmišljati skozi velika posploševanja, ki so delila človeštvo na razrede in rase, prebivalstvo na revne in bogate, razlikovali smo družbe, ki gredo proti bleščeči prihodnosti, in tiste retrogradne, ki bi bile ovira na poti proti svetlemu napredku. To, kar je govoril Vardan, pa je presegalo vse igre družbenih nasprotij. Nesreča in propadanje enega človeškega bitja sta pomenila nesprejemljivost celotnega človeškega mravljišča. Da, celotnega.
Ta način razmišljanja me je pretresel s svojo noro nepopustljivostjo, obenem pa se mi je z leti to zavračanje vsakega dopuščanja, da se ena sama oseba potopi v brezup, izkazala za edini kriterij pravilnosti in iskrenosti najčudovitejših humanističnih programov.
(str. 14-15)
