| Žanr | fantastični roman, moderni sinkretični roman |
| Narodnost | islandska literatura |
| Kraj in leto izida | Novo mesto, 2023 |
| Založba | Goga |
| Zbirka |
Literarna zbirka Goga |
| Prevod |
Andrej Peric |
| Ključne besede | Angeli, Dobro in zlo, golem, Judje, Stvarjenje |
Trilogija CoDex 1962 je večžanrsko in nadvse kompleksno literarno delo, polno simbolike in aluzij, ki ga je islandski pesnik in pisatelj Sjón snoval med leti 1993 in 2016. V prvem delu, ki ga že lahko beremo v slovenščini, je začetek dogodkov postavljen v čas druge svetovne vojne, dogajanje pa je zgoščeno pretežno v majhni sobici gostišča, nekdanjega bordela v izmišljenem nemškem mestu Kükenstadt, kamor skrijejo slabotnega, domala nezavestnega moškega, prebeglega iz taborišča, da bi si tam opomogel, kot negovalko in skrbnico nad njegovim stanjem pa določijo mlado služkinjo Marie-Sophie. Tu in tam se v pripoved vriva tudi zgodba o nadangelu Gabrielu, a je njegova simbolična pomenskost v prvem delu trilogije še ne (povsem) razvidna. Med služkinjo in skritim moškim, za katerega se izkaže, da je judovskega porekla, se tekom pripovedi postopoma razvije posebna vez, odločilnemu aktu sklepnega dejanja prvega dela, ki je dejanje stvarjenja novega bitja, pa se je Marie-Sophie prepustila po nasilnem dogodku, ki ga je v času edinega izhoda, ki si ga je priborila med nego ubežnika, iz bolestnega ljubosumja nad njo izvršil njen siceršnji srčni izvoljenec. Zlomljene duše se zbliža z negovancem, ki želi v zameno, ker mu je povrnila, kar so mu vzeli – ljubezen – z njo deliti edino stvar, ki jo premore: kepo gline v škatli za klobuke. Priča smo oblikovanju golema, judovske mitske figure. V vzporedni zgodbi nadangel Gabriel z Nebeškega kraljestva pade na Zemljo, boj za prevlado nad svetlobo in temo je končan, čas je umorjen. Zgradba pripovedi deluje kar nekako psihadelično in je vse prej kot sledljivo logična, je bolj dramolet kot roman in mestoma bolj poezija kot proza, simbolika je skrivna in zavozlana, osrednja zgodba pa se vzpostavlja z mnogimi stranskimi zgodbami in tudi ni vedno takoj jasno, kdo je tisti, ki trenutno govori. Če znate izstopiti iz predvidljivega in ustaljenega in vas privlači drugačnost in se temu kot bralci zmorete sproščeno prepustiti, vabljeni k branju.
Objavljeno: 07.03.2023 14:27:45
Zadnja sprememba: 07.05.2024 12:03:05
Marie-Sophie in Loewe sta hodila gor in dol po sobi, kolikor je njena majhnost pač dopuščala. Rahlo sta se pozibavala kot na zemeljski promenadi, medtem pa ji je opisoval, kako je zbiral svoje telesne tekočine: sluz, kri, znoj, smrkelj, mozeg, iztrebke, seč, slino in seme ter jih z leti polagoma gnetel v glino ob dodajanju odstrižkov nohtov s prstov na rokah in nogah, las in odluščene kožne povrhnjice. Med temi navedbami je dekle nekajkrat streslo, vendar je nič več ni moglo presenetiti; odslej se ne more več zgoditi nič slabega. Zibala je njuni roki naprej in nazaj in prav lahko bi tudi brundala, medtem ko je govoril, če se ji vsa zadeva ne bi zdela že dovolj utrgana in zabavna.
Ko je zaključil pripoved, sta se postavila pred toaletno mizico in se z zvezdnatimi očmi zazrla v glineno kepo v škatli za klobuke, pordelih lic, kot starša, ki v zibki občudujeta svoje prvorojeno dete. Še tesneje je stisnila njegovo dlan: Najin otrok!
Zaznala je, kako se ji globoko v duši porajajo nova čustva: sukanje, rahlo premikanje, ritmični dm-di-dm, dm-di-dm. Sledile so še druge oblike premikanja, poljubne, a očitno porojene iz istega ritma: Daa-da, daaa-da-da. Začutila je potrebo, da se vnovič dotakne kepe, vzgibi v njeni glavi so bili v sozvočju z njenimi premiki; hitri trzljaji, nato tresljaj: Dm-di-dm, daa-da, dm-di-dm, daaa-da-da. Osredotočila se je na temotnost kepe, prisluhnila občutku, nato ozavestila Loewejevo dihanje ob sebi. Enakomerno je dihal, namerno skozi nos, slišala je lahko žvižganje diha, ki se je prebijal skozi nosne prehode in ven skozi nosnice, ki so se razširile, nosne školjke pa zadrhtele.
Upam, da se ni prehladil, lahko bi ga ubilo, glede na trenutno stanje.
Ravno ga je hotela nagovoriti in ga opomniti, naj pazi nase, naj poskrbi, da se ne bo prehladil, ko se je zaslišalo: daa-da, daa-da, dm-di-dm, daa-da-da. Postala je ta občutek, on pa je postal dih, ki polagoma in enakomerno prehaja v njegovo in iz njega. Marie-Sophie je zase ugotovila, da miži.
Tudi on miži, vendar jaz dokaj jasno vidim kepo – svojega otroka.
Obrnila sta se drug proti drugemu in pogleda sta se srečala skozi njune veke.
(str. 216-218)
in nato