Spomini starega alpinista
Žanr | spomini |
Narodnost | slovenska literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2023 |
Založba | Planinska zveza Slovenije |
Ključne besede | Alpinizem, Humor, Pohodništvo, Zgodovina |
Žanr | spomini |
Narodnost | slovenska literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2023 |
Založba | Planinska zveza Slovenije |
Ključne besede | Alpinizem, Humor, Pohodništvo, Zgodovina |
Spomini starega alpinista Petra Mucka se berejo na dušek! Ne samo zato, ker je alpinist, ki piše svoje zgodbe z gora dejansko star in pripoveduje o nekih drugih z vidika današnjosti že težko predstavljivih časih, v katere umetelno vtke svoj izjemen smisel za humor, temveč tudi zato, ker so izjemno suvereno spisani. Bralec kar težko verjame, da gre, če izvzamemo otroško slikanico Deklica in bukev, ki je izšla leta 2020, za avtorjev prvenec, po drugi strani pa se temu vendarle ne gre preveč čuditi, saj je Peter Muck oče Dese Muck, in se odgovor, po kom je slednja podedovala pisateljski talent ter smisel za humor, ponuja kot na dlani. Spomini starega alpinista ni tipična alpinistična knjiga. Ni knjiga, ki bi temeljila na reševanju alpinističnih problemov in človekove borbe s steno. Muck se je rajši naslonil na nekaj, kar lahko poimenujemo temeljna ljubezen do gora in gorništva. Ko bralec prebira njegove povedi in odstavke, ki so pretežno humorno obarvani, dobesedno čuti, kaj gore, hribi in griči avtorju pomenijo in kako so mu obogatili in olepšali življenje. Spomine starega alpinista boste z veseljem prebirali vsi, ki vam je blizu gorniška tematika, po njih pa naj posežete tudi tisti, ki vas ta niti preveč ne zanima. Verjemite, veliko novega boste izvedeli in se ob tem neizmerno zabavali. Knjigo v roke!
Objavljeno: 28.04.2023 09:57:35
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:52:44
So gore, na katere me je pot velikokrat zanesla, pa se na njih ni zgodilo nič takega, kar bi bilo vredno zapisa. Rad pa povem dogodke, ki ti do smrti vrtajo po spominu, čeprav se komu ne zdijo nič posebnega, ti pa o njih pripoveduješ vsem znancem in sorodnikom, tudi z dodatnimi olepšavami, čeprav veš, da si jim jih nekoč že povedal. Tudi poslušalci vedo, da so o tem že slišali, toda nihče nobene o tem ne zine. Morda zato, ker spoštujejo tvoj EMŠO, zanimajo jih nove olepšave ali pa so z mislimi povsem drugje. Nihče ne reče: »To si že stokrat povedal, a zadnjič si rekel drugače.« Možne pa so še zlobnejše pripombe. (str. 47)