| Žanr | poetična proza |
| Narodnost | francoska literatura |
| Kraj in leto izida | Ljubljana, 2023 |
| Založba | Književno društvo Hiša poezije |
| Zbirka |
Ginko |
| Prevod |
Nadja Dobnik |
| Ključne besede | Življenjska modrost |
Christian Bobin s svojimi zapisi vselej tenkočutno gane. Z vsemi, ki se v življenju ozirajo po oprijemkih, ki bi jim služili, da vzdržijo v tem biti-v-svetu, deli skupno občutje: sem tukaj, pa vendar me ni. Kje se nahajam, ko me ni? Kaj podeljuje smisel mojemu bivanju? Je ločenost zgolj utvara? S kom naj se povezujem, če sem nepreklicno ujet v svoji samoti, bolečini bivanja? Da bi tem občutkom ubežal, je pisal. Pisal je, da bi ovekovečil bežnost večnosti. Pisal je, da bi uzrl. Pisal je, da bi našel smisel, uteho. S pomočjo poezije – njegovo pisanje je poezija, četudi ne ustreza klasični formi – je lovil, negoval in presvetljeval svojo dušo. Bil je neumorni iskalec čistosti življenja, v tišini se je odpiral najsvetejšim spevom. Iskal je spravo s samim seboj, raj v peklu. Je lahko razkošnost življenja kaj drugega od tega: mir, tišina, spokojnost, radost-vsemu-navkljub, občutje večnosti v minljivem?
Objavljeno: 01.05.2023 12:31:09
Zadnja sprememba: 26.04.2024 12:45:11
Dragi mali kos, tako rad bi ti pisal v trenutku, ko si se pojavil, vendar nisem gospodar ničesar: zazvonil je telefon, potem pa sem moral v trgovino. Nihče ne razpolaga povsem s svojim časom, kajne. Celo kralji se uklonijo odloku, ki ga je treba podpisati, migreni, obvezni maši. Povedali so mi, da sta japonski cesar, še bolj pa njegova soproga, najslavnejša ujetnika v svoji državi. Intervju z njima je odmerjen do minute. Če se podaljša za minuto, stražarja, ki kot svinčena vojaka stojita na koncu sprejemne pisarne, stopita korak naprej. Minuta več in premakneta se še za en korak. Kralji in cesarji so otroške punčke, ki si jih dežela ustvari zato, da pozlati svoje sanje. Tvoja milina, mali kos, tvoj tako nežen način, kako rahlo nagneš glavo vstran, je gib kralja, ki ga ne predpisuje noben zakon.
Zagotovo te ne bom več videl. Ti mene nisi videl – čeprav, ne morem biti povsem prepričan. Živali imate nenavaden način gledanja – s svojimi živci, mišicami, hrbtom, enako kot z očmi. Pristal si na drugi strani šipe, na zeleni travi. Črno na zelenem, in tista oranžna barva tvojega kljuna, žareča kot svetilka Emila Galleja. Glej, glej, sem si rekel: pošta. Sporočilo z neba, ki ne pozabi svojih izgubljenih duš. Deset sekund si stal pred oknom. Več kot dovolj. Bog je napisal svojo stran, kaplja črnila je padla na travnik. Ti si ta črni madež s svojo oranžno piko, veliki svečenik brezskrbnosti, raztreseni prinašalec zelo dobre novice: življenje je treba živeti brez strahu, ker je nepričakovano, ki pride, lahkotno in nezlomljivo. Deset sekund in si švignil po travi do gozda, na drugo stran mojega pogleda. Če bi šel pod oknom angel v črni obleki, me ne bi mogel bolj pomiriti.
Zdaj je noč. Mislim nate. Kako spiš, o čem sanjaš? Nekega dne boš samo apnenec. Ptičja lobanja je čisto majhna stvar, resna in ganljiva. Kadar jo po izrednem naključju najdeš mumificirano na poti, vidiš nekaj, kar ima pridih krhke svetniške relikvije. Kaj bo postalo petje, ki je stopalo skozi drobna vrata iz oranžne roževine tvojega kljuna? Nadaljevalo se bo v neskončnost, izgubljeno v širnem toku zraka. Tvoja radost – brezskrbnost – mali kos, se je iz tvojih oči prelila v mojo kri in iz moje krvi na ta papir, na katerem ti pišem pismo. Naslov? Nekdo ga bo našel, zagotovo. Nekdo ali nekaj ti bo povedalo, da sem napisal pismo zate.
Zbogom, tovariš. Želim ti lepo in pestro življenje. Tvojih deset sekund je povzetek vsega mojega življenja.
(str. 57-58)
in nato