Nič več kot prej

Lucija Zupančič je devetošolka, ki rada riše, trenira atletiko in teče. Ima najljubšo prijateljica Saro, ljubeče starše, sestrico, babico in dedka, sošolke in sošolce, svoj skriti kotiček ob reki, kjer premišljuje in opazuje gosi. V Lucijin otroški svet zareže dogodek, ki prelomi življenje na čas prej in potem. Lucijina mlajša sestrica Katja umre. Za Lucijo se svet ustavi. Počuti se samo, zapuščeno, otopelo, bedno in votlo, »kot bi njeno vsebino pojedel kakšen glodavec.« V nekoč srečnem domu zavladata zadušljiva tišina in žalost. Po nasvetu psihologinje Lucija začne pisati dnevnik. Skozi dnevniške zapise spremljamo Luci ob srečevanju z vsakdanjimi problemi številnih mladih, ki jih preglasi boleča intimna izpoved o žalovanju, v katerem kmalu pride do odločilnega preobrata. Starša se namreč odločita sprejeti na svoj dom osemletno deklico Suri iz Sirije, ki ostane sama v begunskem centru, kjer je Lucijina mama začela delati kot prostovoljka. Kako Lucija doživlja odločitev staršev? Bo Suri izbrisala iz spomina Katjo? Se bosta deklici razumeli? Bo družina še kdaj srečna?
Avtorica se ne omeji samo na temo žalovanja, Lucija pred bralci zaživi veliko bolj polno: spoznavamo jo na skrivnem izletu z babico, spremljamo njeno prvo ljubezen, skupaj z Lucijo se udeležimo skupinskih pogovorov s psihologinjo Meri, kjer se mladi pogovarjajo o tabujih, sreči, potrošništvu … priče smo iskanju spolne identitete prijateljice Sare in plimam in osekam v njunem prijateljstvu, z Luci obiščemo njeno dementno babico v domu ostarelih. V šestnajstih mesecih dnevniških zapiskov Lucija pred nami raste in zori, njen odnos do staršev se spreminja, izguba sestre jo zaznamuje in oddaljuje od sovrstnikov, a ji hkrati odpre oči in srce za probleme in trpljenje drugih ljudi.
Roman torej lahko beremo tudi kot izsek iz življenja devetošolcev, pri čemer kljub številnim odprtim problemom (ločitev staršev, iskanje spolne identitete, športna kariera, sestavljene družine, učenje za točke …) prevladuje pozitivno vzdušje – Lucija ima ljubečo funkcionalno družino, psihologinja je razumevajoča in se zna približati mladim, med literarnimi osebami prevladujejo pozitivni odnosi, v Lucijini družini je veliko toplih spominov in trenutkov bližine.
Pripoved je živa in tekoča, jezik ni obtežen s prisilnim najstniškim slengom.
Knjigo bogati spremna beseda psihologinje in doktorice socialne pedagogike Alenke Kobolt. V njej sta izčrpno predstavljena doživljanje smrti in proces žalovanja – literarna motiva, ki ju lahko najdemo tako v sodobni mladinski tuji književnosti (tudi Laurel iz knjige Ljubezenska pisma mrtvim ameriške avtorice Ave Delaire se iz čustvene ohromelosti rešuje s pisanjem), kot v slovenski mladinski književnosti, npr. v romanu Varuh ptic selivk Milana Petka Levokova, kjer se prepletata izguba sorojenca in begunska problematika.
Manka Kremenšek Križman je politologinja, novinarka, prevajalka in pisateljica, izdala je več zbirk kratke proze za odrasle, piše tudi pravljice in radijske igre za otroke. Delo Nič več kot prej je avtoričin prvi mladinski roman. Leta 2020 je bil nominiran za nagrado modra ptica za najboljše še neobjavljeno književno delo za zvrst mladinski roman.