Januarska žetev

Mika Hočevar je izkušnje s pisanjem nekoč pridobivala z ustvarjanjem prispevkov za revijo Lepota in zdravje, dve njeni kratki zgodbi pa sta bili tudi med finalisti za Onino zgodbo. Zbirka kratke proze Januarska žetev je njen knjižni prvenec, a še preden se poglobimo v vsebino, se velja ustaviti pri sami estetski podobi knjige.
Že prvi vtis, ko knjigo primemo v roke, nam daje slutiti, kaj se skriva v njej. Temno siva naslovna fotografija, kot tudi sam naslov zbirke se zelo dobro skladata z vsebino knjige. Navdaja nas z melanholijo, občutkom hladu in praznine, a hkrati ni morbidna ali odbijajoča, temveč estetsko privlačna in zavita v tančico skrivnosti. Mimogrede, tudi vse fotografije v knjigi so avtorsko delo Mike Hočevar.
Vseh osemnajst zgodb v knjigi ima skupno točko v praviloma bolj negativnih temah, vendar pa se med sabo razlikujejo po sami zasnovi, dolžini, temah ter statusih in spolu glavnih protagonistov. V glavnem gre za običajne ljudi, ki so se po spletu okoliščin ali pa po lastni krivdi znašli na družbenem robu oziroma v neprijetnih situacijah. Spremljamo zgodbe samomorilcev, vojakov, žalujočih svojcev, naivnih iskalcev sreče, ki jih zavajajo brezvestni zaslužkarji; narkomanov in alkoholikov, pedofilov… Na prvi pogled duhamorno branje, namenjeno ozkemu krogu bralcev, ki se radi mučijo s tovrstno tematiko. A Januarska žetev ima veliko širši domet, kot se zdi ob površnem pregledu. Čeprav so teme težke, same zgodbe niso ‘težko’ branje. Depresija in anksioznost se skrivata v ozadju marsikatere zgodbe, a hkrati nobena od njih ni ‘zamorjena’. Pretežno tragične scenarije zna avtorica prekiniti z ravno pravšnjo mero drugače zasnovanih zgodb, ki imajo včasih tudi srečen konec in vedrejšo, s humorjem prepojeno plat, s tem pa nam pušča nekaj upanja, da bo nazadnje vse dobro. Pisateljica je že v svoji prvi knjigi pokazala tudi smisel za ravno pravšnje doziranje opisovanja detajlov, ki zgodbi služijo in nam karakterje osebno približajo, hkrati pa z njimi ne pretirava do te mere, da bi pričela bralca utrujati.
Eden od zanimivih vidikov Januarske žetve je tudi jezikovni slog, ki se očitno precej bolj zgleduje po velikih klasikih 19. in prve polovice 20. stoletja, kot pa po vrstnikih med kratkimi zgodbami, ki pogosteje uporabljajo žargon ali sodobni sleng (pa čeprav zna uporabiti tudi slednjega, kjer je potrebno). Ravno ta navidezna diskrepanca med sodobnimi družbenimi temami in klasičnim slogom Januarsko žetev loči od večine sorodnih zbirk in čeprav bi morda katera od zgodb lahko z nekoliko drugačnim pristopom še pridobila na prepričljivosti, knjigo kot celoto naredi za eno najbolj tekoče berljivih zbirk kratke proze. K temu pripomore tudi dejstvo, da se domišljija Mike Hočevar ne zateka v metafiziko ali filozofiranje, ampak ostaja ves čas trdno prizemljena. Vsekakor pa ji je – kot je v spremni besedi zapisal Tone Partljič – v žanru, ki načeloma zahteva izkušenega pisca, že s prvencem uspelo doseči visoko stopnjo kvalitete.