Znansopotnika

“Moja učna faza je bila precej daljša in počasnejša. Kljub temu dozorevam in zdaj vem, da to, kar sem se naučila in spoznala, lahko in moram vračati. Zdaj sem vedno on assignment in izkušnje delim v člankih, knjigah, filmih ali na predavanjih tako z mladimi kot naravovarstveno izkušenimi starejšimi ali celo z bolj zahtevnimi nenaravoslovci. Z veseljem grem k Lii Nur v vrtec, saj se tam tudi sama veliko naučim. Po mojem vodilu, da ni pretežkih tem, sem otrokom želela predstaviti evolucijo človeka. Začeli smo s starši in vprašanjem, ali ti imajo starše. Vprašanje je na lestvici od ena do deset med lažjimi in večina pravilno odgovori. ‘Ali imajo tudi starši starše?’ je že precej bolj zapleteno in pravilnih odgovorov je le še nekaj. Verjetno bo pravilnih odgovorov na to vprašanje že v bližnji prihodnosti več, saj je bilo v naši mladosti skoraj nepredstavljivo, da bi poznali svoje prastarše, s podaljševanjem življenjske dobe pa postaja to prej pravilo, kakor izjema. Na moje vprašanje o starših za še eno generacijo dlje v preteklost pa je odgovor najbolj zagrizenega nadobudneža hiter in jasen: ‘Ne. Ti so pa izumrli, skupaj z dinozavri.’. Moje deljenje izkušenj je že pravo poslanstvo. Ne le zato, da bi ljudje videli, kako pomemben in zanimiv poklic imam ali kam gre davkoplačevalski denar za raziskave, kakor nam po novem narekujejo navodila za pisanje projektov. To počnem predvsem zato, da ljudem skozi svoje oče pokažem, kako lep je naš svet, kako malo o njem vemo in da če se zanj ne bomo borili, večine tega, česar še ne vemo, ne bomo nikoli izvedeli.” (str. 375-376)