Gorica

Skozi pripoved o dveh goriških družinah, Marušič in Vecchiet, Mateja Gomboc bralcem približa eno od najbolj bolečih obdobij zgodovine Goriške v 20. stoletju – čas, ko je v vsakdanje življenje narodnostno pisane Gorice in okoliškega podeželja zarezala druga svetovna vojna in po njej leta 1947 nova meja, ki je ozemlje razrezala med dve državi – Jugoslavijo in Italijo. Meja ni globoko ranila samo ozemlja, pač pa je grobo in daljnosežno razklala tudi družine in duše ljudi. Na jugoslovanski strani mesta je zraslo novo mesto, Nova Gorica, ki naj bi zapolnila vrzel, ki jo je v ljudeh pustila izguba Gorice. Kako so te zgodovinske pretrese doživljali ljudje, ki so tu živeli od nekdaj? Mateja Gomboc da besedo štirim ženskam pripovedovalkam, s katerimi se skozi šest poglavij preselimo v čas od 30-ih let 20. stoletja vse do 21. stoletja. Osrednji literarni osebi sta Dora Marušič (njeni pripovedi lahko prisluhnemo v treh poglavjih) in Pina Vecchiet, njuno zgodbo z novejšim obdobjem nam (vsaka v svojem poglavju) približata predstavnici druge generacije – Dorina nečakinja Mateja in Pinina hči Lili. Pripoved je od prve do zadnje strani zelo doživeta, večplastna in bogata, z odličnim ravnotežjem zgodovinskosti in intimne izpovedi pripovedovalk – realno zgodovinsko in krajevno ozadje se zelo naravno zliva z glasom pripovedovalk, ki jih spremljamo skozi otroštvo, sosedske odnose, prijateljstva, prve ljubezni, šolsko življenje, odnose s sorojenci, doživljanje vojne in smrti, težave ob prvih odhodih od doma, iskanju svojega mesta v družbi, bolezni, starševstvu, zakonskem življenju, staranju … Čeprav pripoved ustvarjajo ženske pripovedovalke, imajo moški liki v njej pomembno vlogo, izostrijo nam zgodovinsko ozadje. Avtorica nam prek njih posreduje tudi bolj občutljive teme (npr. razlaščevanje prvotnih lastnikov ob gradnji Nove Gorice, ne nujno navdušen odnos do Jugoslavije med zamejskimi Slovenci, izseljevanje Italijanov z ozemlja današnjega mesta …), dovolj široka je tudi paleta literarnih oseb glede na socialni izvor (kmetje, obrtniki, šolniki, občinski sekretarji …), zajeta je večkulturnost ozemlja (Slovenci, Furlani, Italijani …). Ideologija nikjer ne preglasi intimne izpovedi, v prevladujoči ženstveno razumevajoči atmosferi romana nas avtorica nikjer ne zbode z neprijetnimi trni polemičnosti. Delo je odličen intimni literarni spomenik zgodovini Nove Gorice in delčku iz več kot tisoč let dolge zgodovine Gorice, zapisan s čutečo žensko pisavo. Drugače nam svoj pogled na Novo Gorico predstavi dr. Mitja Velikonja v spremni besedi, o kateri je avtor zapisal, da se »nehote bere kot dodatno poglavje Matejinega romana«. Bralcu poleg razmišljanja o romanu prinaša zelo zanimivo osebno doživljanje Nove Gorice Novogoričana. Knjiga je tudi uredniško urejena bralcu zelo prijazno – že pred prvim poglavjem nas pričaka pregleden seznam vseh glavnih in stranskih literarnih oseb, na koncu romana sta dobrodošel Slovarček neznanih in narečnih besed in kratka kronologija s pojasnilom pomembnejših zgodovinskih podatkov. Roman Mateje Gomboc Gorica je odličen večplasten tekst, ob branju katerega bomo lokalni bralci v glavah podoživljali svoje lastne vzporedne zgodbe (enako kot ob spremni besedi), drugim bralcem pa bo delo približalo posebnost življenja ob meji, ki ima gotovo veliko stičnih točk z drugimi obmejnimi realnostmi. Nedvomno pa se bodo številni bralci zlahka vživeli v življenjske zgodbe Dore, Pine, Lili, Mateje in drugih (ne samo literarnih) oseb.