Male smrti

Glavni junak romana se iz obmorskega hrvaškega mesta odpravi na tuje. Tirnice ga vodijo k novemu življenju, morda k novi službi, ki bo poslej delo, od katerega se bo dalo živeti, saj optimizma in upanja pač ne moreš jesti. Na poti, v ritmu vlaka, v svojo črno beležnico zapisuje svoje življenje. Iz preteklosti odseva nasilno vedenje očeta, v sedanjost se je, kljub veliki ljubezni, izgubil. Doživljanje življenja je iz smeha in veselja do dvojine prešlo v grenkobo. Prihodnost, h katerI je namenjen, bo morda svetlejša. Naj le bo več kot samo koča v njegovi notranjosti, v katero se še edino lahko zateče po toploto. Ko izstopiš na zadnji postaji, obenem veš, kdo si bil in kdo si. Veš tudi, da boš na tujem pač tujec, priseljenec v osrčju tvoje Evrope, kjer se z velikimi očmi išče tisto boljše v življenju. Po branju zgoščenega, močnega, neolepšanega romana Male smrti (izraz je metafora za vsakokratni konec nekega odnosa, obstoja v družbi, ljubezni) bralec, bralka zagotovo občuti junakovo ranljivost in hkrati tudi njegovo globoko ranjenost. Vprašanje je, kaj mu bodo zares prinesle tirnice, ki vodijo v tuje mesto, čeprav od nekdaj poznano. Težko je gledati naprej, če tam ničesar ne vidiš. Bo njegova “še vedno ljubezen” tudi tam z njim, kot je bila z njim že v preteklosti? Vsekakor mu želimo, da najde sebe, do tja pa bo prišel le s priznanjem svojega obstoja in dela v berlinski družbi. Ivana Sajko, priznana režiserka, dramaturgija, pisateljica, je roman napisala tako, da vsako poglavje tvori en sam stavek. Glas je dala moškemu pripovedovalcu, saj pravi, da je to tudi politično dejanje, ker je skozi stoletja roman predstavljal pozicijo realne moške moči. Koliko tovrstne moči ima glavni lik v romanu Male smrti? Morda je pravšnji odgovor ne v količini, temveč v ljubezni, najprej do samega sebe.