Nikamor, od nikoder

S prvoosebnim pripovedovalcem vstopamo v svet moškega, ranljivega navznoter in rahlo samovšečnega navzven, čigar življenjska pot, od mladosti dalje pogojevana z večnimi selitvami, se vije od ene začasne nastanitve do druge in je polna občutkov tesnobne praznine, izhajajoče predvsem iz čustvenih primanjkljajev dóma. Rojen v mali bosanski vasici svoje otroštvo po razhodu staršev preživlja pri starih starših, oče se je namreč odselil, mati je odšla na študij. Mladostna leta preživlja v internatu, od koder se domov vrača le ob počitnicah. Ko vpiše študij, ga premamijo glasba in veseljačenja, čas pa sovpada tudi z začetkom vojne v bivši Jugoslaviji. Edina možnost pobega z vojno zaznamovanega območja, ki se mu ponudi, je selitev na Norveško, čeprav si pravzaprav ne želi nikamor. Dlje, ko je od doma, večje postaja njegovo hrepenenje po domačnosti, sprejetju, ljubezni in svojem lastnem domu, kar utaplja z alkoholom, hašišem in ostalimi omamami, vmes pa se ob obujanju spominov sprehaja po poteh svojega odraščanja, prepojenega z bodisi namišljenimi bodisi izmišljenimi identitetami, med katerimi je resnici verjetno še najbližja tista, »sestavljena iz kupa polresnic, domiselno povedanih laži in nedorečenih odnosov z ženskami«. Njegova pot kot da ne vodi nikamor – kako bi, ko pa, tako čuti, prihaja od nikoder? Bekim Sejranovič tudi to svojo pripoved, ki je njegov prozni prvenec in je zanj prejel nagrado Meša Selimović, gradi na mnogoterih avtobiografskih elementih, ki jih preobraža in nadgrajuje z veščimi pisateljskimi prijemi, bujno domišljijo in mestoma začini s tipičnim bosanskim melosom. Vešč pripovedovalec je, da je branje še prijetnejše, pa gre zasluga odličnem prevodu Dijane Matković.