| Žanr | kratka zgodba |
| Narodnost | španska literatura |
| Kraj in leto izida | Ljubljana, 2023 |
| Založba | Literarno-umetniško društvo Literatura |
| Zbirka |
Stopinje |
| Prevod |
Marjeta Drobnič |
| Ključne besede | poetičnost, samotnost |
Kratkoprozna zbirka, ki jo je avtor oddal založniku ‘s predslutnjo nostalgije’, kot zapiše v predgovoru ponovne izdaje petindvajset let kasneje, je bila tako pri kritikih kot pri bralcih dobro sprejeta, a je nemir upravičenega čustvenega pričakovanja ob prvem izidu kmalu ugasnil; ob romanu, kraljevski zvrsti, je namreč poniknila brez ene same predstavitve oz. promocije; a ne povsem; med bralci je potovala kot redek, skrivni literarni zaklad in postala iskana kultna knjiga. Kasneje so jo kritiki poleg del Tako belo srce Javierja Maríasa in Spremenljiva oblačnost Carmen Martin Gaíte uvrstili celo med tri najpomembnejša dela, izdana v Španiji leta 1992, in jo tudi sicer navajajo kot eno najbistvenejših pri prenovi španske kratke proze. Tizónove zgodbe so vse prej kot običajne, pripovedne niti so izbrisane skoraj do neprepoznavnosti, predvsem pa izpisane z mesečinasto sanjskim poetičnim slogom, mehkim, čarobno mehkim, da se bralec med drsenjem po črkah, besedah, stavkih in povedih občasno ustraši, da ne bi ob hipnotični atmosferi, ki veje iz besedila, odtaval predaleč, trudeč obdržati se zavestno v svojem bralskem užitku, ki veje iz avtorjevega tenkočutnega zasledovanja lirike dejstev, predvsem njihove odtujene večnosti. Naslovljeni vrtovi se kot prostori pojavljajo v vsaki od zgodb in so bodisi resnični bodisi sanjski ali kar oboje hkrati, vsi pa se, četudi predstavljajo nekakšno zatočišče miru, nekaj znanega in stalnega, preobražajo tudi v nekaj spremenljivega – to so vlaki, avtoceste, kavarne, učilnice, pokopališča … In liki, ki jih srečujemo, kdo so? Predvsem jim je skupna njihova samotnost in okrnjena zmožnost komunikacije, spremlja jih nostalgija po minulem, po že odmrlih trenutkih, zasledujejo jih slike shranjenih čustvenih spominov. V zgodbah se pojavljajo zgolj v nakazanih obrisih in v pripovedi stalno ponikajo ter ponovno vznikajo, praznino, ki to dinamiko napolnjuje, pa polnijo praske občutij, pripete na nedoločljiva bežišča življenja, želja, spominov, sanj, obupa in hrepenenj. A četudi ranljivi, izgubljeni in sami, zaznamovani z minevanjem časa in izgubami v preteklosti, jih avtor ne zakrči v dokončno tragičnost, milo in skrajno tenkočutno jim odpira prostor, jih osvobaja ujetosti v tesnobnost. Za sladokusce, z odličnim prevodom Marjete Drobnič.
Objavljeno: 11.12.2023 08:03:19
Zadnja sprememba: 25.04.2024 08:41:50
Zakaj pravimo, da je Bog stvarnik? Ker je vse ustvaril iz nič. Zakaj pravimo, da je Bog gospodar vsega? Ker je vse njegovo in ker za vse modro, milostljivo skrbi, a ne uspe mi zaspati ali pa se prav zdaj peljemo skozi predor. Drži, da bi lahko povedal svojo zgodbo, zgodbo, narejeno iz senc, partituro praznine, tekočo vrtnico ničesar. V mojem otroštvu zmeraj dežuje. Hodim proti šoli, držeč mamo za roko, in bruham med dvema avtomobiloma. Na vogalu je nesmiselni nabiralnik, ki zelo spominja na rojstni dan.
Kot otrok sem Jules Verne. Moja samota in moja soba se polagoma polnita z jambori in zemljevidi sveta, potopljenimi planeti in naplavinami, nasedlim lesom. Na moji pisalni mizi se vrstijo nadvse divji upori, brodolomi batiskafov, moja postelja je premikajoči se otok. Carjeva pošta prečka stepo, ni časa, ubili ga bodo, in prvo sveto obhajilo, verjetno si vesel, je že tako blizu.
Jules Verne je šel k prvemu obhajilu, oblečen v belo, in zlagoma je doumeval, kaj pomeni nositi naš priimek, breme nebogljenosti in nemoči, ki je s seboj prinašal njegov zapis, norost dvoglasnika, kako nenavadno, in končni poudarek, s katerim se sklene, trd in stvaren kot naglas.
Ob tisti uri na drugem koncu sveta pade klas, zlomljen pod težo mirovanja. Nastajajo poljubi. Stric Nestor se najbrž neuspešno trudi loviti sloke, vrnil se bo premočen kot reka, veličastno bo izkrvavel. Ko bom star in neroden in nezmožen odgovora, se bom mogoče spominjal tega trenutka, ko sem žalosten ali zeham. Se Bog radosti, ko nas vidi odraščati? Da, Bog se radosti, ko nas vidi odraščati, ker so ljudje zanj najpomembnejši na svetu. Trdno se spreminja, kamenje teče, notranjščino nekaterih stebrov so razjedle ličinke. Kapitan Nemo se verjetno bojuje v strojnici, učiteljica francoščine, ki sem jo imel v petem razredu, najbrž vsako popoldne spije svoj kozarec mleka, nebesno telo se začenja preobražati in nebo zastane. Zenica se skriva za veko in na mojem vzglavniku se nejasno pretepajo sence. In potem nič, tišina. Žlahtna zgovornost tišine.
Ob tej uri sta na drugem koncu sveta, v tistem sumljivem vagonu, Anatalia in Clara edini, ki vidita, kako mimo njih, v nasprotni smeri in z vrtoglavo, neznansko in nesmiselno hitrostjo, drvi vlak v plamenih.
(str. 39)
