Ničvrednica

Starejšo žensko zaradi oslabelosti premestijo iz zavetišča za brezdomce v bolnišnico. Po nekaj dneh se ji stanje izboljša in zdravniki nimajo z njo kaj več početi. Starka sama s sabo pa tudi ne. Sin jo je vrgel iz stanovanja in poniknil v neznano, za domsko oskrbo je njena pokojnina prenizka, dobrotnica, ki je zanjo doplačevala, pa je pred kratkim umrla v nepojasnjeni prometni nesreči. V obupu in nemoči se oklene nenavadne rešilne bilke. Ostane kar na polikliniki, pri čemer najde skriti kotiček, ukinjeno, a nezaklenjeno čakalnico pred ambulanto fizioterapije. Kljub temu, da težko hodi in je njena edina opora hojica, na kateri ima v culah vse svoje premoženje, ne pritegne nobene pozornosti. Osebje je naveličano vsakodnevne rutine in na stotine njej podobnih, pacienti pa imajo tako in tako dovolj lastnih težav. Zato ima vsaj nekaj dni mir. Dokler je po praznikih ne zazna novinar, katerega naloga je bila že od nekdaj, iskati naslovnice za rumeni tisk. S starko vzpostavi stik in zgodba se res znajde na naslovnici. Zdaj se nekateri odločijo, da bi ji bilo treba pomagati, a kakšna je ta pomoč, se na meji absurda razkriva od strani do strani. Višek grotesknosti pa doseže prav na zadnji strani. Roman je kritika postsocialistične Slovaške več desetletij po samostojnosti, takšnih in drugačnih povzpetnikov, ki govorijo eno, a se jim hkrati beda brezdomke dobesedno gnusi. Zdi se, da je sprijaznjenost z odrinjenostjo za osebe starkinega kova še edina rešitev. Roman je razdeljen na tri dele, ki se znotraj členijo na poglavja, naslovljena po protagonistih. Izpisana so v obliki notranjih monologov, ki razkrivajo posameznikove notranje vzgibe in njihov način razmišljanja. Če nismo preveč pikolovski in odmislimo dejstvo, da imajo dandanes javne zgradbe po vsem svetu vgrajene alarmne sisteme, je roman zares kruta podoba onemoglih v družbi, ki hlepi po čistoči in večni mladosti.