Poletna knjiga

Nekoč je babica našla v pesku veliko belo vretence. Bilo je preveč trdo za obdelavo, pa tudi ne bi moglo biti lepše, zato ga je položila takšno, kot je, v gozd strahov. Našla je še več kosti, belih ali sivkastih, ki jih je vrglo morje na obalo. “Kaj je to, kar delaš?” je vprašala Sophia. “Igram se,” je odgovorila babica. Sophia se je splazila v gozd strahov in si ogledala vse, kar je naredila babica. “Ali je to odprtje razstave?” je vprašala. Babica pa je povedala, da to nima nobene zveze s kiparstvom, kiparstvo je nekaj čisto drugega. Skupaj sta začeli zbirati kosti na obalah. Iskati in zbirati je nekaj prav posebnega, zato ker človek takrat ni sposoben videti nič drugega kot to, kar išče. Kdor nabira brusnice, vidi samo tisto, kar je rdeče, kdor pa išče kosti, vidi samo belo; naj gre kamorkoli, ne vidi nič drugega kot kosti. Včasih so tanke kot igla, izjemno nežne in krhke, nositi jih je treba zelo previdno. Včasih pa so mogočne velike stegnenice ali pa kar cela gajba reber, v pesek zakopanih, kot rebra kake razbitine. Na tisoče oblik imajo in vsaka je zgrajena po svoje. Sophia in babica sta vse najdbe znosili v gozd strahov, kamor sta navadno odhajali v polmraku.