| Žanr | družbeni roman |
| Narodnost | angleška literatura |
| Kraj in leto izida | Ljubljana, 2015 |
| Založba | Cankarjeva založba |
| Prevod |
Dušanka Zabukovec |
| Ključne besede | Družinsko pravo, Mladostniki, Otroci, Sodišča, Zakonska zveza |
Roman V imenu otroka angleškega pisatelja Iana McEwana prinaša vpogled v svet sodišč, hkrati pa glavno protagonistko Fiono Maye, sodnico londonskega civilnega sodišča, spremljamo tudi v zasebnem življenju. Njene sodbe žanjejo spoštovanje med kolegi, za domačimi zidovi pa se sooči s krizo v partnerski zvezi, ko ji mož odkrito pove, da si želi kratkotrajne ljubezenske veze z mlajšo žensko. Obžaluje tudi, da jo je poklicna pot odvrnila od materinstva, na njeno sodniško tehnico pa so največkrat postavljene ravno pravice otrok, ki jih je potrebno zakonsko zavarovati pred interesi staršev. Odločitev sodnice bo krojila prihodnost mladoletnic: bo sodišče ugodilo materi in jima omogočilo šolanje ali pa bosta po očetovi volji ostali v okovih verske skupnosti, ki otroke vzgaja s strogimi omejitvami in žensko podreja vlogi matere in gospodinje. V primeru siamskih dvojčkov se odloča med manjšim in večjim zlom: žrtvovati enega in s tem rešiti drugega ali oba prepustiti usodi. Za življenje gre tudi v primeru sedemnajstletnega Adama, ki bi nujno potreboval transfuzijo, on in starši kot Jehove priče pa temu nasprotujejo. Razplet dogodkov Fiono vodi do bridkega spoznanja, da se njena odgovornost ne konča v sodni dvorani.
Objavljeno: 31.07.2015 15:24:06
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:27:32
“Adam je ležal mirno in poslušal, kaj pripoveduje. Nazadnje je zasukal glavo na blazini in jo pogledal v oči. Pokazala je že dovolj resnobe in bila odločena, da ne bo odvrnila pogleda. Njegovo dihanje se je bolj ali manj umirilo, njegov pogled je bil mrk in resen, nemogoče ga je bilo doumeti. Ampak bilo je vseeno, kajti bila je mirnejša kot prej ves dan. Nič pretiranega. Če ne mirna, vsaj brez občutka, da se ji mudi. Pritisk čakajočih na sodišču, potreba po nagli odločitvi, zdravnikova zlovešča prognoza so bili začasno zadržani v polmračni, nepredušno zaprti sobi, medtem ko je opazovala fanta in čakala, da bo spregovoril. Prav je, da je prišla.” (str. 114-115)
