| Žanr | družbeni roman |
| Narodnost | albanska literatura |
| Kraj in leto izida | Ljubljana, 2012 |
| Založba | Modrijan |
| Prevod |
Luana Maliqi |
| Ključne besede | 20. stoletje, Albanija, Politično preganjanje, Totalitarizem |
Sanjajo vsi narodi, tako tisti na vzhodu, kot tisti na zahodu. Sanjajo mali ljudje, vaški nepomembneži, kot tisti na položajih. In sanje zapišejo zapisovalci, prebirajo pa jih v palači sanj. Tam so vse sanje podvržene selekciji, izbiri, razlagi. In če ocenjevalec oceni, da so pomembne za državo, če jih razlagalec razloži kot pozitivne ali nevarne, a skrajno pomembne, postanejo nadsanje. Vladar vsak konec tedna izbere nadsanje, ki jih razglasi svojemu ljudstvu. Palača sanj, Tabir seraj, je metafora za organe tajne policije v ideološki diktaturi 20. stoletja. Simbolizira tudi samo paranoično državo, njeno togost in krutost. 20. stoletje se nam predstavi v vsej svoji razsežnosti in zgodovinskih dogodkih, ki so pripeljali do današnjega trenutka. Tu je narod, ki komajda živi, in je oblast, ki se nad njim izživlja. In je del Evrope, ki s svojo obrobno lego komajda dohaja sodobne trende modernih, civiliziranih, demokratičnih držav. Na Balkanu je težko že z zgodovino, a prav tako tudi s polpreteklo, najmanj odmaknjeno zgodovino in s sedanjostjo. Berljivost je zagotovljena, po poteh sanj vodi glavni lik Ebu Qerim, ki dobi službo v njihovi Palači.
Objavljeno: 13.10.2014 03:53:14
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:22:10
Ebu Qerim je pospešil korake. Le koliko časa že hodi? Nenadoma se mu je zazdelo, da v daljavi sliši hrup. Ustavil se je. Morda mi zvoni v ušesih, je pomislil in nadaljeval pot. Čez nekaj trenutkov se je hrup spet pojavil, tokrat bolj razločno, nikakor pa se ni dalo ugotoviti, iz katere smeri prihaja.
Spremljal je prižgane laterne, se spustil po še nekaj stopnicah in se znašel v nekem drugem hodniku, ki je bil gotovo v pritličju. Hrupot je za nekaj trenutkov izginil, nato pa se spet pojavil, tokrat še bliže. Z našpičenimi ušesi je Ebu Qerim pospešil korake v strahu, da mu bo hrup, ki je bil zdaj njegovo edino upanje, pobegnil. Bil je zdaj močnejši, zdaj šibkejši, a ni poniknil. V nekem trenutku ga je bilo slišati zelo blizu, nato pa se je nekoliko oddaljil. Ebu Qerim je zdaj že skoraj tekel. Pogled je prilepil na konec hodnika, kjer je bil moten kvadrat, osvetljen z zunanje strani. »Vsemogočni bog,« je molil, »naj bo to izhod.«
(str. 91)
