| Žanr | grozljivi roman, mladinski roman, pustolovski roman |
| Narodnost | španska literatura |
| Kraj in leto izida | Ljubljana, 2015 |
| Založba | Mladinska knjiga |
| Zbirka |
Oddih |
| Prevod |
Veronika Rot |
| Ključne besede | Mladostniki, Prijateljstvo, Skrivnost |
Marina je četrti v slovenščino prevedeni roman Carlosa Ruiza Zafóna. V nagovoru bralcu zapiše, da ima vsak pisatelj med svojimi knjigami ljubljenko in Marina je ena njegovih ljubših, tudi najbolj osebna, saj se je z njo na nek način poslovil od mladosti in hkrati ustvaril svoje zadnje literarno delo, namenjeno mladim bralcem. V njem španski avtor nakaže pripovedno moč, ki jo kasneje mojstrsko razvije v Senci vetra in Igri angela. Kolesje dogajanja požene pustolovski duh petnajstletnega Óscarja, pripovedovalca zgodbe, ter predvsem njegovo usodno srečanje z Marino, ki z očetom živi odmaknjeno življenje v zapuščeni vili. Óscarja in Marino kmalu poveže tesno prijateljstvo, še prej pa njuna skupna želja po odkrivanju skrivnosti. Kdo je gospa v črnem ogrinjalu, kaj pomeni simbol črnega metulja z razprtimi krili …? Zgodba se sestavi kot mozaik, vsak od neobičajnih likov, ki se pojavi na prizorišču, doda svoj košček, počasi se razkriva mračna podoba človeka, ki je uresničil svojo blazno idejo in premagal zakone narave. Magično kuliso pripovedi daje Barcelona, kjer v njenih skritih predelih izgubljeno tavajo silhuete, ujete v preteklosti, bralec pa z zadržanim dihom pričakuje končni razplet.
Objavljeno: 15.01.2016 10:58:26
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:29:04
“Nekega popoldneva proti koncu septembra 1979 sem se končno opogumil in zavil v eno od ulic, posejanih z modernističnimi palačami, ki je do takrat še nisem opazil. Ulica se je krivila v ovinek, na koncu katerega so stala železna vrata, enaka številnim drugim. Za njimi so se raztezali ostanki nekdanjega vrta, ki so ga zaznamovala desetletja zapuščenosti. Med gostim rastlinjem sem izluščil obris dvonadstropne stavbe. Njeno temačno pročelje se je dvigalo za vodometom z izklesanimi figurami, ki jih je čas oblekel z mahom. Večerilo se je in v tistem odmaknjenem kotu sem zaznal nekaj srhljivega. Obdajala ga je mrtvaška tišina, le veter je brez besed šepetal svarilo.” (str. 14)
