Ženske, ki tečejo z volkovi: miti in zgodbe o arhetipu Divje ženske
Žanr | psihološki roman |
Narodnost | literatura ZDA |
Kraj in leto izida | Nova Gorica, 2003 |
Založba | Eno |
Prevod |
Vera Čertalič |
Ključne besede | Divja ženska (mitološki lik), Duhovnost, Intuicija, Psihoanaliza, Samospoznavanje, Ženske |
Vsakič, ko hranimo dušo, nam zagotavlja rast.
Clarissa Pinkola Estes je mednarodno priznana in večkrat nagrajena pesnica in Jungova psihoanalitičarka. Je cantadora ali varuhinja starih zgodb južnoameriškega izročila. Doktorirala je iz medkulturnih študij in klinične psihologije. Pričujočo knjigo je začela pisati leta 1971 in jo pisala dvajset let. Knjigo so prevedli v veliko jezikov in ostaja nekakšno “sveto pismo”, posvečeno notranjemu življenju žensk. Avtorica knjigo preplete z dvajsetimi zgodbami o La Lobi, Volčji ženski, ki zbira kosti in poje, nadaljuje s Sinjebradcem, Modro Vasiliso, Okostnjakinjo, La Mariposo, z mitom o Perzefoni in Baubi, z Brezroko deklico, Divjim dečkom, Medvedom mlade lune in še mnogimi podobnimi zgodbami, ki razdramijo najbolj zaspalo v nas. Zgodba razlaga, razmišlja, svetuje, poje. Šepeta drobne misli, ki nas črvičijo od vedno, pa se jim ne upamo prisluhniti. Gre za simbolično pripoved o notranjem življenju in za vodilo, kako se rešiti težakov in kako obuditi ljubezen. Gre za pripoved o moči uma, duha in telesa in raztezanja mišic v smeh do ušes. Zgodbe o pripadnosti, jezi, potrpežljivosti, vztrajnosti in dopuščanju, o ustvarjalnosti in samoti, o sestradanosti duše in skrivnostih nepričakovanega. Gre za poziv ženskam, da se soočimo s tistim, česar se najbolj bojimo. Poziv, da postanemo tudi same cantadorke naših življenj. Knjiga se zdi podobna novorojenčkovim prstkom, ki te vabijo, da se jih dotakneš in skoznje začutiš, kako življenje vre in hoče še in še lepega in dobrega. Strahovi se dajo premagati, usta se z lahkoto raztegnejo do zatilja. Prekrasna in bogata knjiga, toplo priporočena.
Objavljeno: 15.10.2014 11:13:56
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:22:15
“Mačeha in polsestri predstavljajo nerazvite, a hujskaško krute in senčne prvine psihe, vidike, ki jih ego izžene v temo kot nezaželene in nekoristne. Po eni strani je senčno gradivo lahko razmeroma pozitivno, kajti v njem so skriti odrinjeni talenti. Po drugi strani pa je tudi negativno senčno gradivo – tisto, ki dejavno mori ali ovira novo življenje – mogoče spremeniti v uporabno.”