Svinjske nogice

Pisatelj Tadej Golob je uveljavljen tako pri mladih kot pri odraslih bralcih. Na področju pisanja za odrasle je opozoril nase prav s pričujočim romanom Svinjske nogice, za katerega je leta 2010 prejel nagrado kresnik. Tadej Golob je tudi izkušen alpinist, v nasprotju s svojim junakom iz romana, kateremu ljubljanski grad predstavlja najvišji hrib, na katerega se je kadarkoli povzpel. Zgodba govori o mladem paru z otrokom, Janiju in Maji, ki se spopadata s težavami vsakdanje eksistence. Družinica se preživlja predvsem z Majino uborno plačo spikerice na radiu, Jani pa prispeva z občasnimi slabo plačanimi deli in predvsem kot otrokova varuška. Celotna situacija je seveda precej bedna. Sinkova astma, neštete selitve iz ene slabe luknje v drugo še slabšo, avtomobili, ki so bolj nepremičnine kot vozila, in konstantno pomanjkanje denarja načnejo še tako trde živce.
Mlada družinica je vajena slabih stanovanjskih razmer. Ko pa se polni upanja preselijo v nekaj večjega, pridejo z dežja pod kap. Izkaže se, da so jim oddali nekdanjo kletno kotlovnico z neurejenimi vodovodnimi inštalacijami. Že prvo noč jih preseneti invazija žab, ki naskakujejo stanovanje iz straniščne školjke. Jani na nekem mestu v romanu pravi, da se je vse slabo začelo z velikim pokom, morda pa bi lahko rekel tudi, da se je začelo z žabami. Prizor z njimi prinaša slutnjo nečesa apokaliptičnega, saj njihov motiv poznamo že iz mitologije kot eno izmed svetopisemskih nadlog. In sedaj so te napadle tudi Janijevo družino.
Pred rojstvom sinka se je Jani ukvarjal z ilustratorstvom in narisal tudi strip s pornografsko vsebino. Njegovo delo je vzbudilo pozornost založbe, ki je Janija sedaj pozvala k ustvarjanju novega stripa, pornografske obravnave slovenskega legendarnega junaka Martina Krpana. Prihodnost se za trenutek obarva rožnato. A ko Jani v iskanju navdiha ob risanju poskusi kokain, ki je bil kot usluga prijatelju že dalj časa shranjen pri njem, se položaj ponovno zaostri. Sledi huda odvisnost, ki močno poslabša že tako slabe družinske razmere. Predtem so sicer živeli skromno in v neprestanem strahu pred koncem meseca ter prehitro porabo Majine plače, a so odnosi med partnerjema ostajali ljubeči in zaupni, Jani pa se je izkazal tudi kot dober oče. Odvisnost pa seveda pokvari tudi to.
Primeren razmeram je tudi jezik, ki ga pisatelj uporablja. Ta je milo rečeno sočen, v romanu je obilje kletvic in eksplicitno opisanih prizorov spolnosti. Vidi se, da je proučevanje različnih načinov govora pisateljeva afiniteta in je v tem zelo uspešen, saj govor izpade popolnoma naravno. Jezik je prikaz junakovega notranjega sveta, njegovega notranjega monologa, njegove notranje stiske, ki jo odkrito, necenzurirano podeli z bralcem. Jani je kronični padalec. Vsakič ko mu uspe majhen vzpon, sledi še globlji padec. Njegove zgode in nezgode pisatelj popiše z obilo humorja, ki nekoliko blaži, nikakor pa ne izniči njihove tragičnosti