Samotno potovanje v daljne dežele : tragedija ženske

Alma Maximiliana Karlin se je na svoje študijsko potovanje okrog sveta odpravila leta 1919 in ga nameravala uresničiti v treh letih, vendar se podaljšalo na dobrih osem let. Na ladjo se je vkrcala v Trstu s skromno prtljago, pisalnim strojem in pripravljenim desetjezičnim slovarjem ter se podala v Južno Ameriko, kjer je kot drobna belopolta ženska doživela veliko nevarnosti, predvsem s strani moških. Začela jih je imenovati »dvonožci«. Po bivanju v Srednji Ameriki, San Franciscu in Havajih je končno prispela na Japonsko, kjer se je dobro počutila, saj so bili Japonci do nje večinoma vljudni in spoštljivi. Kmalu se je odločila nadaljevati pot v Korejo in Mandžurijo, od tam pa na Kitajsko, Avstralijo in Novo Zelandijo. Zaradi krhkega zdravja jo je pomanjkanje hrane in denarja, trpljenje in nevarnosti na potovanju telesno precej oslabilo. Kot ženska, ki potuje sama – družbeni fenomen v tistem času -, se je srečevala z različnimi ovirami in odločila se je, da bo v knjigi predstavila svoje osebne izkušnje. Vpliv vsake dežele je občutila na svoj način. Na potovanju je morala vseskozi delati, da je lahko poplačala stroške, ki jih je imela na poti.
O njenem življenju in potovanju je posnet dokumentarni film z istim naslovom, ki je na 12. festivalu slovenskega filma v Portorožu 2009 dobil posebno priznanje za najboljši dokumentarni film in nagrado Vesna za najboljšo kostumografijo.