| Žanr | kriminalni roman, ljubezenski roman, romantični roman |
| Narodnost | španska literatura |
| Kraj in leto izida | Ljubljana, 2006 |
| Založba | Mladinska knjiga |
| Zbirka |
Roman |
| Prevod |
Veronika Rot |
| Ključne besede | Domišljija, Erotika, Knjige, Magija, Skrivnost, Zgodovina, Žrtvovanje |
Barcelona v letu 1945. Na “Pokopališču pozabljenih knjig” 10-letni Daniel posvoji Senco vetra. Roman nekega neznanega pisatelja Juliána Caraxa ga popolnoma očara, zato mora najti ostale pisateljeve romane. Še ne ve, kako zelo bo iskanje spremenilo njegovo življenje. Caraxova dela nekdo načrtno uničuje in deček ima mogoče v rokah zadnjo njegovo knjigo. Danielova sicer nedolžna odločitev za iskanje privede do temačnih skrivnosti, ki ga kot vrtinec nehote posrkajo vase in mu odslej krojijo misel in bivanje. Na sledi za skrivnostnim avtorjem se zapleta v vsakršne prigode in preizkušnje. Njegovi domišljiji se odstira osupljiva preteklost, tako živa, da je nevarna: umori, črna magija, temne strasti, tragična ljubezen. Zle sile preteklosti skoraj ugonobijo oba glavna protagonista. Julián s pomočjo predanosti svojega mladega prijatelja Daniela in njegove iskrene ljubezni vendarle uspe pretrgati začarani krog ponavljanja zgodovine in se končno toliko otrese teh spon, da lahko znova zaživi. Kot vedno, največji davek tudi v tej čudoviti zgodbi plačajo prav nedolžni… To je oda branju in slavospev knjigi. Roman je največja uspešnica španskega založništva po slavnem Don Kihotu in se lahko pohvali z več kot 10 milijoni izvodov v 35 svetovnih jezikih.
Objavljeno: 06.02.2017 10:19:28
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:33:08
” Tistega letaje jesen prekrila Barcelono s preprogo suhega listja, ki je frfotalo po ulicah kot kačje luskine. Spomin na daljno rojstnodnevno noč mi je ohladil dušo ali pa je bilo morda življenje tisto, ki je naredilo konec mojim burkaškim mukam in me pripravilo, da sem končno le začel odraščati. samega sebe sem presenetil, ker skorajda nisem mislili na Claro Barcelo ali na Juliana Caraxa ali pa na tistega fantoma brez obraza, ki je smrdel po zažganem papirju in se je izdajal za osebo, pobeglo s strani neke knjige. Novembra je minil mesec dni treznosti, ne da bi se enkrat samkrat približal trgu Real, da bi ugledal Clarin odsev v oknu. Zasluge pa, moram priznati, niso bile samo moje. Posel v knjigarni je postajal živahnejši, tako da sva imela z očetom več dela, kot sva ga zmogla sproti opraviti.
“Če bo šlo tako naprej, bova morala najeti nekoga, da nama bo pomagal pri iskanju naročil,” je dejal oče. “potrebovala bi prav posebnega človeka, napol detektiva, napol detektiva, napol pesnika, ki bi bil poceni in ga ne bi bilo strah nemogočih nalog.”
“mislim, da imam ustreznega kandidata,” sem rekel. ” (str. 91)
