Bližina daljave

“Ko je hiša popravljena, imamo pri nas doma vaško knjižnico. Že prej smo zbirali knjige, moj oče je bil eden najbolj izobraženih ljudi v vasi. Kdor je želel brati, je vedno prišel k nam in si izbral čtivo.
V naši soseski živi knjigovez samouk. Vinko mu je ime. Tudi oče je nosil vezat knjige k njemu. Po očetovi smrti smo za to skrbeli otroci. Prinesem mu zgodbe o živalih, ki jih je prismodil ogenj, Vinko pogleda naslovnico in glasno prebere: “O, to je pa napisal Franc Erjavec.” Hudomušno me ošine, nekaj mi hoče povedati.
“Veš, nekoč sploh nisem vedel, kaj vežem. Opravljal sem samo svoje delo. Tvoj tata pa je vedno prelistal vse knjige, kar sem jih imel na mizi. Najbolj ga je zanimalo, kdo je knjigo spisal. Od njega sem se navadil, da zdaj tudi jaz pogledam naslovnico. In ko je knjiga zvezana, jo preberem, če je še ne pridejo takoj iskat. Slabo berem, ampak mi gre čedalje bolje.”
(str. 110)