| Žanr | družbeni roman |
| Narodnost | katalonska literatura, španska literatura |
| Kraj in leto izida | Ljubljana, 2017 |
| Založba | Beletrina |
| Zbirka |
Roman |
| Prevod |
Veronika Rot |
| Ključne besede | Pisateljstvo, Založništvo |
Dublineska je roman o Jamesu Joyceu in hkrati roman o Samuelu Beckettu. Je roman o propadu galaksije Gutenberg in pojavu ter obstoju galaksije Google. Dublineska je roman o založniku in založništvu, o njegovem propadu in angleškem oz. irskem vstajenju, je roman citatov (celih ali delnih), je roman o pisanju in pisateljih, je roman o staranju, minevanju in smrti. Dublineska je vse to in še marsikaj. Morda se pretežno res navezuje na Joycea in njegovega Uliksesa (predvsem na njegovo 6. poglavje), a vendar je v njej bolj zaslediti Beckettov minimalistični literarni stil kot pa Joyceovega, ki je njegovo diametralno nasprotje. Seveda ni potrebno, da ste ravno ljubitelj katerega od teh dveh klasičnih avtorjev, da bi vam bila Dublineska všeč, saj jo je možno brati tudi brez poznavanja njunega literarnega opusa. A kar je najpomembnejše, je to, da gre za vrhunsko literarno stvaritev spod peresa katalonskega pisatelja Enriquea Vile-Matasa, za katero tudi S. Rugelj trdi, da je knjiga za literarne sladokusce.
Objavljeno: 18.07.2017 10:47:37
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:34:21
“Kakšna logika obstaja med stvarmi? V bistvu nobena. Mi smo tisti, ki jo iščemo med enim in drugim segmentom življenja. Toda to prizadevanje, da bi vnesli red v to, v čemer ga ni, da bi vnesli red v kaos, to znajo izpeljati le dobri pisatelji. Na srečo še vedno ohranja stike z nekaterimi od njih, čeprav je res tudi to, da je moral organizirati potovanje v Dublin, da jih ne bi izgubil. Glede prijateljstva in ustvarjalnosti je do vratu v vodi, odkar je zaprl svoj posel. V resnici pogreša stalen stik s pisatelji, temi tako muhastimi in čudaškimi bitji, tako vase zaverovanimi in zapletenimi, tako bedastimi v večini primerov. Ah, pisatelji. Ja, res je, da jih pogreša, čeprav so hudo težki. Vsi tako polni obsedenosti. Nemogoče pa bi bilo zanikati, da so ga vedno nadvse kratkočasili in zabavali, še posebno kadar – tu se zlobno nasmehne – jim je plačeval nižje predujme, kot bi jim jih lahko, in je tako še pripomogel k njihovi revščini. Preklemanski bedniki.” (str. 114)
