Absolutno resnični dnevnik Indijanca s polovičnim delovnim časom

4,5
(21)
Žanrdružbenokritični roman, mladinski roman, problemski roman, psihološki roman
Narodnostliteratura ZDA
Kraj in leto izidaLjubljana, 2017
Založba
Zbirka Odisej
Prevod Andrej E. Skubic
Ilustracije Ellen Forney
Ključne besede Indijanci, Mladostniki, Odraščanje, Rasni odnosi, Rezervati, Samopodoba, Srednje šole
Število strani

255

Čas branja

Dejanski čas branja je lahko krajši ali daljši, odvisno od individualne hitrosti branja in drugih bralnih navad ter glede na literarno zvrst, žanr in druge posebnosti knjig.

8-9 ur

Knjiga je del serije:
Knjiga še ni na vašem bralnem seznamu.

Vesela
Žalostna
Zabavna
Resna
Prijetna
Stresna
Predvidljiva
Nepredvidljiva
Domišljijska
Prizemljena
Čudovita
Neokusna
Nenasilna
Nasilna
Optimistična
Črnogleda
Neerotična
Erotična
Običajna
Neobičajna
Lahkotna
Zahtevna
Poglej vse

Fant, ki je sledil svojim sanjam

Junior je najstnik, Indijanec, ki živi v morečem okolju rezervata Spokane, kjer alkoholizem, revščina in nasilje uničujejo nesrečno pleme. Fant s kopico zdravstvenih težav, vendar bistre glave in optimističnega duha, se vpiše na odlično belsko srednjo šolo Rearden, saj je naveličan trpinčenja in posmeha indijanskih vrstnikov. Kljub začetnim težavam nadarjenemu Juniorju uspe pridobiti naklonjenost in spoštovanje novih sošolcev, postane tudi eden najuspešnejših košarkarjev Reardna ter fant s prihodnostjo. Avtor je z napol avtobiografskim romanom, kjer si podajajo roke tragika in humor, žalost in veselje, navdušil mlade bralce ter prejel vrsto najprestižnejših nagrad. Pisatelj pravi, da je najdragocenejše, kar je dobil od bralcev – bodisi revnih rezervatskih mulcev ali bogatih gimnazijcev, pisma, ki pišejo o podobnem: »Osamljen sem in vaša knjiga mi pomaga.«

Zaradi vsega tega sem jokal za sestro. Jokal za samim sabo. Pa tudi za svojim plemenom. Jokal sem, ker sem vedel, da bo naslednje leto umrlo še pet ali deset ali petnajst Spokancev in da jih bo večina umrla zaradi pijače. Jokal sem, ker se toliko članov mojega plemena počasi ubija, jaz pa bi rad, da živijo. Rad bi, da so močni in se streznijo in se poberejo iz rezke. Saj je čudna stvar. Rezervati so bili mišljeni kot zapori, veste? Indijanci na bi se preselili v rezervate in tam pomrli. Pričakovalo se je, da bodo izginili. Ampak naj bo tako ali drugače, Indijanci so pozabili, da so bili rezervati zamišljeni kot taborišča smrti. Jokal sem, ker sem bil edini dovolj pogumen in nor, da sem zapustil rezko. Bil sem edini dovolj aroganten.

Citati

(0)
Trenutno še ni dodanih citatov iz knjige Absolutno resnični dnevnik Indijanca s polovičnim delovnim časom.

Kritike

(0)
Knjiga še nima dodanih kritik.

Komentarji

(0)

Napiši komentar

Ogledi: 813
Komentarji: 0
Število ocen: 21
Želi prebrati: 21
Trenutno bere: 0
Je prebralo: 28

Morda vam bo všeč tudi