Rodbinski, biografski in avtobiografski bi lahko poimenovali roman uveljavljenega slovenskega pisatelja. Osnovni vzgib za pisanje je “krivda” oz. dolg pokojnemu dedu, ki so ga domačini v Križevcih na Goričkem poznali kot Šandorja Amerikanca. Vnuk mu je v letih, ko je njegov ded še živel, obljubljal, da ga bo peljal v Ameriko (v Betlehem v ZDA), v kraje, kjer je bil Šandor rojen in kjer je kasneje, po Prvi svetovni vojni, več let tudi bival. Vsekakor pa bo o njegovem življenju napisal roman. A pisatelj ves čas namiguje, da so bile njegove obljube že takrat zgolj “obljube”, ki jih zaradi dedove starostne bolezni nihče v družini ni jemal resno. Dvajset let po dedovi smrti, ko je sam v resnici postal pisatelj, se mu zdi prav, da vendarle izpolni vsaj en del svoje takratne prisege. A tudi to se zaradi nepričakovanih okoliščin spremeni. Nastane le preplet zapisov, ki jih je leta dolgo zbiral o ameriški izkušnji svojega sorodnika, in pripovedi o svojem lastnem življenju. Kakšna je bila dedova Amerika in kaj so bile kasneje njegove “Amerike”. In seveda, kakšne so bile njegove izkušnje, ko je sestavljal in ustvarjal celoto. Podton pa ni žalosten ali jokavo nostalgičen (avtor večkrat poudari, da na dedovem pogrebu sploh ni jokal). Celoto namreč preveva ironija, tako v zgodbi o Šandorju kot v njegovi osebni oz. zgodbi o drugih sorodnikih. Izrazita je na eni strani v opisih Šandorjevega bivanja v Betlehemu, pogledih tamkajšnjih prekmurskih izseljencev na razpad Avstro-Ogrske monarhije ali poskusih, da bi očaral žensko. Ter na drugi strani v opisih pisateljevih študijskih let ali rehabilitacije po bolezni. Bralec bo v ironično-hudomušnih prizorih zagotovo kje našel tudi delček sebe. Pisatelj se je z romanom, v katerem so dialogi v Šandorjevi življenjski zgodbi izpisani v prekmurščini, dostojno oddolžil tako dedu kot vsem prebivalcem treh predelov svojih rojstnih Križevec, ki jim roman tudi posveča.
Objavljeno: 04.09.2017 13:05:06
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:34:41