| Žanr | mladinski roman |
| Narodnost | slovenska literatura |
| Kraj in leto izida | Dob pri Domžalah, 2016 |
| Založba | Miš |
| Zbirka |
Zorenja |
| Ključne besede | Bolezni, Družina, Družinski odnosi, Fantje, Mladostniki, Odraščanje, Počitnice, Prijateljstvo, Smrt, Zaljubljenost |
Roman Avtobus ob treh, ki ga je napisala slovenska avtorica Nataša Konc Lorenzutti, je leta 2016 prejel priznanje zlata hruška v kategoriji za izvirno slovensko mladinsko leposlovje. Ljubljanski najstnik Uroš se odpravi na krajše podeželske počitnice k družini mamine prijateljice, kjer se spoprijatelji z vrstnikom Tinetom. Fanta preživljata brezskrbne dneve v naravi, plavata v bližnji Soči, paseta koze, Tinetovemu očetu pomagata tudi pri drugih kmečkih opravilih, tekmujeta v vzdržljivosti, posvojita mladega mucka, se pogovarjata o dekletih. Tako, kot vsi najstniki, sta oba malo zaljubljena in sta pripravljena za naklonjenost deklet narediti marsikaj. Omenjena je tudi stoletnica prve svetovne vojne. Med njima se splete res pristna prijateljska vez. Tine ima sicer še brata in sestro, Uroš pa bo pravkar dobil pol sestrico ali pol brata. Seveda pa ni vse tako brezskrbno, kot se zdi. Tinetov oče resno zboli, Uroš pa se mora po smrti svojega očeta navaditi na maminega novega partnerja. Ob teh resnih in težkih zgodbah na stvari v življenju začnemo gledati z drugačnimi očmi. Spoznamo, kaj je res pomembno v življenju in nekatere stvari, ki so se nam včasih zdele sila pomembne, kar naenkrat zvodenijo. Zgodba spodbuja dobre in pristne odnose v družini, med vrstniki in med sosedi. Kar je edino, kar v življenju res šteje.
Objavljeno: 15.10.2017 15:17:29
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:35:01
“Ampak Josip, ta je nekaj posebnega. Ne samo zaveden državljan, tudi zaveden šofer! Nobenemu drugemu ne dovoli voziti svojega avtobusa, videl sem ga, kako se je enkrat stepel na postaji, ko je prišel njegov kolega Frančko iz družbe za avtobusne prevoze, da bi ga zamenjal. Ni mu pustil, če verjameš ali ne. Ravsala sta se kot svetovna prvaka v rokoborbi. Pa če umrem, je tulil Josip in vlekel kolega stran od svojega avtobusa, bom to vozilo peljal sam! Ne vem, kako je to misli, da bi mrtev vozil … Dve sosednji vasi sta se natepli tja dol, bilo je kot na fuzbal tekmi. Tisti, ki so bili iz Fračkovega zaselka so vpili: Dajmo Frančko, drugi, Josipovi sosedje, pa so navijali za Josipa, ki so ga kar po domače poimenovali: Dajmo, Pepi, stara sablja! Razdelili so se v dva tabora in se potem zmerjali še med sabo, ko pa je bilo treba čez nekaj mesecev obnoviti streho na župnijski cerkvi, ki spada k obema zaselkoma, so streho razdelili na pol in pokrili vsak svoj del. Zahodna stran od slemena je bila Frančkova, vzhodna Josipova … Avtobus ob treh pa zato v času, ko gre Josip na dopust, ne vozi …”
Odlična knjiga.