Permafrost

Skubic roman Permafrost otvori s stavkom: »Včeraj mi je umrl oče, in danes me je iz Rusije poklicala bivša žena.« Spomnimo se, kako je Albert Camus vpeljal svojega Tujca: »Danes je umrla mama. Morda včeraj, kaj jaz vem.« Tako kot Camusov tudi Skubičev vstop na en mah razkrije eksistencialno podstat romanesknega dogajanja in ob tem poda ključ za razumevanje notranjega sveta in doživljanja protagonista romana.

»Včeraj mi je umrl oče, in danes me je iz Rusije poklicala bivša žena,« se upokojenemu polkovniku izraelskih oboroženih sil Avishaiu Bronfmanu izpiše na bralniku, ko si naloži enega od dokumentov iz obsežne dokumentacije o svojem dedu. Stavek ga »presune«, kot nam zaupa. Ne, ker bi ga izrekel ali zapisal njegov ded Levi, genetik, ki se je iz Ruske federacije po znanstvenem škandalu 'umaknil' v Izrael. Tudi ne toliko zaradi tega, ker ga je pred sedmimi desetletji (roman se dogaja nekje proti koncu 21. stoletja) izrekel neki Marko Potokar nekje na drugem koncu Sredozemskega morja. Ampak zato, ker kar se da natančno popisuje »moj točno tisti trenutek«. Tako kot je Marku umrl oče in ga je ob tem žalostnem trenutku iz Rusije poklicala njegova bivša žena Žana, tako je tudi Avishaiu umrl oče, temu pa je naslednji dan iz Rusije sledil klic njegove bivše žene Svetlane.

(To, da se roman dogaja v prihodnosti, nima izstopajoče teže. Ne uporablja forme (anti)utopije, da bi tako preko obvoda, z distance lažje razložil današnji čas. Razen nekaj tehnoloških inovacij, kot je, recimo, telefoniranje prek holograma, je svet 70 let v prihodnosti neverjetno, skorajda dolgočasno podoben današnjemu: enake osebne stiske in zagate v medsebojnih odnosih, enaka družbena stremljenja in enaki poudarki svetovne politike – Izrael vs. arabski svet. Niti sledu o vojaški in ekološki svetovni katastrofi ali migrantski superkrizi, ki se danes napovedujejo za tisti čas. Niti sledu o silni preobrazbi človeške zavesti, ki se danes pričakuje in zahteva za tisti čas. Prej bi lahko rekli, da Skubic matriko dela sedanjega časa uporabi, da razloži del sveta in časa v prihodnosti.)

Marka in Avishaia ne povezujeta le izgubi očetov in klica njunih žena. Kljub temu, da ju vodijo in določajo različni, že kar nasprotujoči si motivi in goni, se jima, sicer v popolnoma različnih (družbenih in osebnih) kontekstih, dogodi podobna osebna zgodba, determinirana z enakimi poudarki. Ambivalenten odnos z očetom, propadel zakon, odtujeni otroci. Poleg tega se liniji njunih družin na določeni točki srečata (Markova se na tej točki tudi konča). Tako Marko kot Avishai poskušata narediti nekakšen obračun, poračun življenj svojih prednikov. Avishaia muči dedov nenadni odhod iz Rusije in s tem povezani zavoji njegove kariere genetskega znanstvenika. Marko se nikakor ne more sprijazniti z očetovo partizanščino, njegovo udeležbo v krvavih dogodkih takoj po vojni, predvsem pa z v skrivnost odetim dogodkom proti koncu vojne vihre sredi slovenskih Alp. Njegov oče je kot vodič predstavnika Rdeče armade našel več tisoč let staro in v ledu popolnoma ohranjeno človeško truplo. In ravno iskanje odgovorov na to, kaj se je s tem truplom dogajalo, po tem, ko je bilo v tajnosti odpremljeno v Moskvo, ga pripelje v Izrael, k Avishaijevem dedu, enigmatičnem genetiku.  

To časovno, topološko in družinsko prešitje njunih življenj Avishaija »presuni«. Ne zaradi tega, ker bi verjel v višjo usodo, v smislu, da se zgodovina vsake toliko časa za izbrance te iste zgodovine ciklično ponovi, ali v kakšno drugo obliko nadnaravne determiniranosti. Ne, kot se Avishai samooceni, bi težko »našli bolj prozaičnega človeka od mene«. Je vojak, ki uboga ukaze in se zaveda, da je potrebno stvari preprosto narediti. Velikih besed v ozadju pa ne vidi in ga niti ne zanimajo. A ravno ta, pravzaprav samo ta prozaičnost, neelastičnost, asketskost duha, se lahko odzove, tako kot se, ko se omenjeni stavek zabliska na ekranu brskalnika. Občutek presunjenosti Avishaijevo zavest naseli, ker prešitje z Markovo zgodbo njemu samemu odpre lastno zgodbo. Prešitje ga odpre samemu sebi, saj s tem nastane neki nov pomen, neki nov označevalec, ki omogoči nov pogled nazaj oziroma v Avishaijevem primeru sploh omogoči pogled v preteklost. Avishai z Markovo zgodbo začne samoreflektirati svojo zgodbo, svoj permafrost.

Kot nas učita geologija in ekologija, so permafrost trajno zamrznjena tla. Pri čemer se zgornja tanjša plast ob poletjih stopi v močvirje. Zato morajo, kot pove nekdo Avishaiu, hiše na permafrostu postaviti na stebrih, ki segajo vse do trajno zamrznjenega dela permafrosta. Tako hiša obstoji trdno na mestu, tudi, ko se zemljišče čez poletje spremeni v blato in močvirje. In takšni stebri, takšni distančniki določajo Markovo razmerje z ženo in odnos s sinom Lukom ter Avishaijevo razmerje z ženo in odnose z otrokoma Davidom in Gilado. Ti stebri tako enemu kot drugemu omogočajo varno razdaljo, da v družinskih odnosih ne potoneta v nevarna 'močvirja' bližine. Bližina je nevarna, saj je lahko lepljiva, blatna, umazana. Avishai pa si je življenje uredil tako, da je svoje fundamente postavil onkraj te bližine, pod mehkobo, pod močvirjem, tja, kjer sta hlad in led. In Avishai se ujame v to zanko varne razdalje na eni strani in pomanjkanja bližine na drugi strani. In izgubi. Ko Avishai razmišlja o tem, ali je njegov ded izdal domovino Rusijo, kjer se je rodil in delal, pravzaprav ugotovi, da sam ni izdal svoje domovine Izraela, je pa na celi črti izdal svojo družino. In ti distančniki so hudič, saj deluje tudi z druge strani. Avishai s hčerko Gilado, odkar se je z mamo preselila v Rusijo, tako rekoč nima stikov. Bolj natančno rečeno. Hčerka Gilada, odkar se je z mamo preselila v Rusijo, z očetom nima stikov. Razen v zadnjem času, ko mu nenapovedano in brez komentarjev v SMS-ih pošilja svoje kratke hermetične pesmi. Ko jo Avishai po več poskusih vendarle dobi na telefon-hologram, in si s tem obeta otoplitev odnosov, mu Gilada odčita ekološko lekcijo: permafrost mora ostati zamrznjen. V nasprotnem primeru sledi ekološka katastrofa. Njun odnos mora ostati tak, kakršen je: razmejen z distančniki. Otoplitev bi prinesla le lepljivost, blato in močvirje. Edino, kar prenese občutljivo ekološko ravnovesje med očetom in hčerko, so kratke, v SMS zapisane hermetične pesmi. Življenje ni dialektika, življenje ni vpeto v dramski lok. Je bolj kot ne enolični purgatorij. Vsaj za Avishaia.