Med in mleko
Žanr | pesem |
Narodnost | kanadska literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2017 |
Založba | Mladinska knjiga |
Prevod |
Frida Črmelj |
Ključne besede | Dekleta, Družinski odnosi, Ljubezen, Nasilje, Odnosi med spoloma, Osebnost, Pesniške zbirke, Pogum, Povezanost, Telesa |
Moč se včasih skriva v besedah, ki se prepletejo in ustvarijo udarno sporočilnost
Med in mleko je pesniška zbirka mlade avtorice Rupi Kaur, ki se je rodila leta 1992, njene korenine so indijske, živi in ustvarja pa v Kanadi. Svoja dela (ne le pesmi, pač pa tudi fotografije in slikovne upodobitve) je najprej objavljala na družabnem omrežju Instagram, zbirko pesmi Med in mleko pa prvotno izdala na portalu Amazon v samozaložbi (2014), kasneje pa jo je pod svoje okrilje vzela založba Andrews McMeel Publishing. Kaurjeva je letos izdala drugo zbirko poezije z naslovom The sun and her flowers.
Pesmi zbrane v zbirki Med in mleko so trpko-sladke, razdeljene v štiri tematske sklope opisujejo izkušnjo zlorabe, ljubezni, ki to zlorabo izniči, razhajanj(a), ki izhajajo iz tovrstne izkušnje ter okrevanja, ki ga ljubezen prinaša. Avtorica razlaga, da so pesmi osebne in temeljijo na njenih izkušnjah in na izkušnjah njenih prijateljev, kar iz njenih besed tudi veje. Skozi pesmi, ki nimajo velikih začetnic, ločil in včasih niti pravih začetkov/koncev, spremljajo pa jih avtoričine ilustracije, bralec začuti bolečino, trpljenje in bes, ki ga doživlja prvoosebna pripovedovalka. Skupaj z njo in njenimi besedami plove po kalnih vodah slabih izkušenj, tone pod besom in nepravičnostjo nasilja ter se prebudi, oživi in osreči z nežnostjo, dobroto, povezanostjo in naklonjenostjo, ki jo pesnica izkusi in bralcu preda skozi ljubezenski(e) odnos(e) s “tistim(i) pravim(i)”. Katarzičnost delu daje še zaključna pesem/posvetilo – ljubezensko pismo avtorice nam (bralcem) – kot opomin, da je človeško življenje nedotakljivo, besede pa so tiste, ki celijo rane.
Objavljeno: 21.11.2017 14:42:56
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:35:14
“nisem odšla ker
bi te nehala ljubiti
odšla sem ker sem
sčasoma vedno manj
ljubila sebe”
(str. 95)
“vsi se rodimo
tako lepi
najbolj tragično pa je
če nas prepričajo da nismo”
(str. 183)