Hiša Marije Pomočnice

Kljub svoji kratkosti se klasično delo Ivana Cankarja redno uvršča na visoka mesta lestvic najboljših slovenskih romanov. Dogajanje je postavljeno v ustanovo, ki jo vodi redovna skupnost Marije Pomočnice, in je osredotočeno na bolniško sobo s štirinajstimi posteljami. V njih prebiva štirinajst deklic, mnoge med njimi so neozdravljivo bolne. Zgodbo uvede Malči, ki jo mati prinese nekega jesenskega dne, konča pa se z njeno smrtjo spomladi. Vmes spoznamo njene tovarišice v bolezni, rutino njihovega omejenega življenja, njihove upe in strahove ter okoliščine, iz katerih so prišle, predvsem pa njihov odnos do smrti. Deklice se smrti ne boje, čeprav si je tudi ne želijo. Pripovedujejo si zgodbice o tistih, ki so že umrle, a kot pravi Cankar, te pogovore spremljajo velike in svetle oči. Te zgodbe so anekdotične, umrle v njih napovedujejo svojo smrt. Tudi žalosti ni ob smrti, je le golo dejstvo, izpraznjeno posteljo pa hitro nadomesti nekdo drug. Antologijski prizor je žrebanje, ko dekleta vlečejo listke, da bi napovedale, katera izmed njih bo prva umrla. Tista, ki bo potegnila najdaljši listek – in res se tako zgodi. Smrt ni žalostna ali strašna, je le njihova stalnica, kot pohištvo v sobi. A tudi če bi želele pozabiti nanjo, jih drugi prevečkrat spomnijo nanjo; nahaja se v besedah nekaterih obiskovalcev, češ naj potrpijo, saj bodo hitro umrle, pa tudi v obupu staršev, ko morajo otroci postati tolažniki odraslih. Zato si vse oddahnejo, ko je konec nedelje, dneva za obiske, ki je mešanica pričakovanj in mučnih situacij. Dekleta so ustvarila samozadostno skupnost in bolj kot bolezen, čeprav morda neozdravljiva, jih bremeni prtljaga, ki so jo prinesle iz svojih prejšnjih življenj. Kljub svoji invalidnosti so nekatere zelo spretne, na primer šepava Rezika, vsa drobna in nežna, neutrudno streže svoje šibkejše prijateljice. Intuitivna Tončka, ki kljub svojim slepim očem zaznava več od drugih, priskoči na pomoč Malči, ko jo prvo noč mučijo strahovi in jih nadomesti s sanjami o travniku in veliki rdeči žogi. Dneve rada preživlja ob oknu in lovi sončne žarke, da je njen obraz »svetel in rdeč, kakor bi bili ostali sončni žarki na njem«. Lojzka jih zabava s svojimi predrznostmi in čeprav rada piči, jo hitro ukrotijo, če rani pregloboko. Smrti se torej ne bojijo, groza pa jih je življenja, ki so ga pustile za sabo in ki občasno grozi, da se bo vrnilo. Le štirinajstletno Tino, najstarejšo med dekleti, bolniška soba duši. Cankar se natančno posveti pretresljivi zgodbi njenega z nasiljem zaznamovanega odraščanja, ki je doseglo višek, ko so jo s posteljo vred zanesli na kup gnoja. Tam je skoraj umrla, znamenit je prizor sladkega umiranja, ko se ji smrt prikaže kot prijazna starka s košem, polnim slaščic. Kljub strašnim izkušnjam ne izgubi upanja na prihodnost in drzne si sanjati o življenju izven bolnišničnih zidov. Do trenutka, ko se zaljubi. Ljubezen da krila, a padec na trda tla je včasih prehud … Cankar je dregnil v tabu nasilja v družinskih odnosih, v tabu spolnih zlorab, pa tudi v tabu spolnega dozorevanja. Pravilo, da vsak bere literaturo na svoj način in lahko najde v njej drugačne reči od drugega, se potrdi tudi pri tem romanu. Podrobni opisi bolezni bodo morda kakšnemu bralcu mučni, stalna prisotnost umiranja pa morbidna, sploh ker gre za otroke. A tolažbo bo marsikdo znal najti v poetičnem in celo toplem načinu, s katerim se pisatelj loteva teme, ne da bi pri tem zmanjševal njeno težo.