Ženska drugje

»Z dolgimi in gorečimi pismi sem medtem prepričevala Regino, ki se je po nesrečnem večeru zaprla vase in me upravičeno prezirala, da je bilo moje sicer nezadovoljivo biblično srečanje z italijanskim slikarjem žrtvovanje za najino globoko in iskreno prijateljstvo. Sprva ni zapopadla pomena mojega mučeništva. Ni vedela, kaj govorim, ali pač ni hotela razumeti. In prav je, da ni. S tem je dokazala, da premore vsaj še malo inteligence ali zdrave intuicije, pa tudi nekaj samospoštovanja. A kaj, ko se je slednje izkazalo za ničelno. Ko sem se že zelo namučila z natančno in analitično razlago mojega prezira vrednega dejanja, z vsem arzenalom prepričevanj, kar jih premorem, in teh ni malo, se ji je vendarle posvetilo, da je laški tip idiot, za povrhu še z malim lulčkom, kar sem ji seveda slikovito navrgla kot zadnji arhiargument. Ko so se njene široko razprte oči ponovno spremenile v patetičen želatinasti bombon in so se kotički ustnic ukrivili v krhelj sladke lubenice, je nastopil trenutek, ko sem ji zadala še zadnji udarec: morala je razumeti, da si ona, kot velika in subtilna umetnica, nedvomno zasluži več in boljše od brezimnega faliranega malarja. Zasluži si uspešnega moškega na pragu srednjih let, potentnega, obdarjenega in obdarovanega, ki jo bo seveda bogato podpiral, ljubil, negoval, ji nudil varnost in ji nekega dne tudi zaplodil otroke. Stefana torej.
Regina je zagrabila. Vaba je bila več kot odlična, jaz pa vzhičena, saj sem iznašla način, kako nokavtirati dve nadležni muhi na en mah. Muhi, ki bi sicer zaradi majhne nepazljivosti lahko uničili mojo super naložbo v Ulrichovem cesarstvu.« (str. 169-170)