| Žanr | psihološki roman |
| Narodnost | slovenska literatura |
| Kraj in leto izida | Ljubljana, 2018 |
| Založba | Beletrina |
| Zbirka |
Knjižna zbirka Beletrina |
| Ključne besede | Družinski odnosi, Filmske kritike, Gledališče, Knjige, Ljubezen, Mladostniki, Odnosi, Odnosi med spoloma |
Jela Krečič, ki je napisala Knjigo drugih je slovenska novinarka, publicistka in filozofinja. Ukvarja se s preučevanjem fenomenov v popularni kulturi (predvsem filma in TV-serij) in sodobni umetnosti. Romaneskni prvenec je izdala leta 2015, izšel je v makedonščini in angleščini ter prejel nominacijo za nagrado International Dublin Literary Award. Deset let deluje kot novinarka, komentatorka in kolumnistka na kulturni redakciji Dela. Med drugim je intervjuvala tudi Juliana Assangea. Od leta 2013 je poročena s Slavojem Žižkom. V Knjigi drugih je neprebrana knjiga, ki potuje od enega potencialnega bralca do drugega razlog, da se zgodi ljubezen med igralko Ano in v svet dramske teorije zaprtim Tinetom. Prav tako je neprebrana knjiga razlog, da se odnos med dvema naključnima gospema, Veroniko in Hedo, razvije v iskreno prijateljstvo. In nenazadnje, zaradi neprebrane knjige simpatično zmedena družina Kaprič ne razpade. Včasih na najstnike kar malo pozabimo. Knjige torej lahko opravljajo pomembno funkcijo, tudi če jih nihče nikoli ne prebere. Ne samo, da nas lahko spreminja njihova vsebina, lahko nas spreminja že njihova fizična prisotnost. Knjiga se začne in konča z Lovrom, ki je lastnik knjige, ki odigra, ne da bi jo kdo prebral, v romanu glavno vlogo. Vmes pa do potankosti spoznamo osebnosti glavnih junakov, ki so prikazane s filigransko natančnostjo. Človek komaj verjame, da lahko kdo tako lepo opiše dogajanje v človekovi notranjosti, v človekovi duši. Knjiga, ki te zaradi neverjetno dobro izdelanih likov glavnih junakov res ne more pustiti hladnega. Skupaj z junaki čutimo, dihamo, preživljamo in preživimo težke trenutke, ki so sestavni del vsakega življenja. In ne, nihče ni nenormalen in vse, kar se nam, dobrega ali slabega dogaja, je del nas in naše zgodbe. Pa četudi kdaj malo skrenemo s poti. In tega, čeprav je včasih težko, nam nihče ne more vzeti. Knjiga, ki nikoli ni bila prebrana, jo je pa napisalo življenje samo.
Objavljeno: 25.06.2018 14:23:59
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:36:58
“A morda Veronika le ni bila tako stara, kot je mislila. Nekega lepega dne konec junija je stopila v kavarno na Trubarjevi, se vsedla za mizo, ki sta jo pravkar zapustila dva člana AGRFT, in naročila svojo priljubljeno kavo. Tam je hotela prelistati tudi svoj nabor dnevnih časopisov, in ravno ko je odlagala torbico na stol, jo je tam pričakalo presenečenje. Nekdo je tam pozabil knjigo. Vzela jo je v roke in se začela ozirati po lokalu, ali bi kje zagledala njenega lastnika. Potem jo je začela listati, a se ni mogla dovolj zbrati, da bi jo zares brala. Njen naslov, njena naslovnica, pravzaprav, jo je obupno spominjala na nekaj, a ni mogla določiti na kaj. Nekaj v sami podobi knjige jo je čudno ganilo in ujezila se je, ker ni mogla dojeti, zakaj. Doslej se je lahko namreč zanašala na svoj spomin, ki ji je le poredko malo ponagajal … Medtem ko je pila kavo in listala po časopisih, se še vedno ni mogla zbrati. Njen spomin se je ustavil ob oddaljeni slutnji nečesa, kar je bilo morda nekoč pomembno. Veronika ni bila več pomirjena. Vznemirilo jo je, da ni znala detektirati, od kod se ji javlja spomin, jezila se je, ker bo morala knjigo prebrati, da bo prišla do dna uganki, kaj v njej ali na njej jo tako močno draži. Ko je odšla iz kavarne, je natakarici pustila 40 centov napitnine in svojo telefonsko številko, če bi se lastnik knjige oglasil in jo želel nazaj. Dotlej se bo že spomnila, od kod ji je znana.” (str. 101)
